Možgani: Razlika med redakcijama

 

== Raziskovanje ==

[[Nevroznanost]] obsega vse pristope, ki hočejo razumeti možgane in ostalo živčevje.<ref>[[#refPrinciples|''Principles of Neural Science'']], Ch. 1</ref> [[Psihologija]] hoče razumeti um in vedenje. [[Nevrologija]] je veja medicine, ki [[diagnoza|diagnosticira]] in zdravi bolezni živčevja. Možgane proučuje tudi [[psihiatrija]], ki raziskuje, preprečuje in zdravi [[duševna motnja|duševne motnje]].<ref>{{cite book| last = Storrow| first = HA| year = 1969| title = Outline of Clinical Psychiatry| publisher = Appleton-Century-Crofts| url=http://books.google.com/books?ei=pQ-ZTtmvG7TOiAK09rgn |pages=27–30}}</ref> [[Kognitivna znanost]] poskuša združiti nevroznanost in psihologijo z drugimi področji, ki se ukvarjajo z možgani, kot sta [[računalništvo]] ([[umetna inteligenca]]) in filozofija.<ref>{{cite web |last=Thagard |first=P |url=http://plato.stanford.edu/archives/fall2008/entries/cognitive-science/ |title=Cognitive Science |publisher=The Stanford Encyclopedia of Philosophy |year=2008 |editor=Zalta, EN |accessdate=2011-10-14}}</ref>

 

Nevrofiziologi študirajo kemične, [[farmakologija|farmakološke]] in električne lastnosti možganov. Njihova osnovna orodja so kemične učinkovine in snemalne naprave. Tisoče eksperimentalno razvitih snovi vpliva na živčevje, nekatere na visoko specifične načine. Posnetke možganske aktivnosti pridobivajo preko elektrod. Te so lahko prilepljene na lasišče (na primer pri elektroencefalografiji), lahko pa so vstavljene v možgane živali. Slednje omogoča zunajcelično snemanje, ki lahko zazna akcijske potenciale, ki jih prožijo posamezni nevroni.<ref>{{cite book| last = Dowling| first = JE| title = Neurons and Networks| publisher = Harvard University Press| year = 2001| isbn = 978-0-674-00462-7| pages =15–24 }}</ref> Možgani nimajo receptorjev za bolečino, zato je na budnih živalih mogoče izvajati te meritve, ne da bi jim povzročili bolečino. Enako tehniko včasih uporabljajo za študij možganske aktivnosti pri bolnikih z neobvladljivo epilepsijo. Poslužijo se je za ugotavljanje možganskega področja, odgovornega za epileptične napade.<ref>{{cite book| last=Wyllie| first = E| last2= Gupta |first2=A |last3=Lachhwani |first3=DK| title=The Treatment of Epilepsy: Principles and Practice| year=2005| publisher = Lippincott Williams & Wilkins| isbn = 978-0-7817-4995-4 |chapter=Ch. 77}}</ref> Za študij možganske aktivnosti so uporabne tudi metode funkcionalne slikovne diagnostike. Večinoma se jih uporablja na ljudeh, saj mora biti preiskovanec zavesten in mirujoč dlje časa. Velika prednost slikovnih metod je, da so neinvazivne.<ref>{{cite book |last=Laureys |first=S |last2=Boly |first2=M |last3=Tononi |first3=G |chapter=Functional neuroimaging |title=The Neurology of Consciousness: Cognitive Neuroscience and Neuropathology |editors=Laureys S, Tononi G |publisher=Academic Press |year=2009 |isbn=978-0-12-374168-4 |pages=31–42}}</ref>

 

Drug pristop k možganski funkciji je študij posledic poškodb določenih možganskih področij. Čeprav so zavarovani z lobanjo in možganskimi ovojnicami, obliti z likvorjem in jih od krvi ločuje krvno-možganska pregrada, so zaradi svoje občutljivosti dovzetni za številne bolezni in več tipov poškodb. Pri človeku so bili učinki [[možganska kap|možganske kapi]] in drugih tipov možganskih poškodb ključni vir informacij o delovanju možganov. Te informacije je navadno težko interpretirati, saj narave poškodbe ni mogoče eksperimentalno nadzorovati. Na živalih, običajno podganah, uporabljajo elektrode ali lokalno injicirajo snovi, da izzovejo natančen vzorec poškodbe. Nato analizirajo posledice.<ref>{{cite book| last = Kolb| first = B| last2 = Whishaw |first2=I| title = Fundamentals of Human Neuropsychology| year = 2008| publisher = Macmillan| isbn = 978-0-7167-9586-5 |chapter=Ch. 1}}</ref>