Louis-Jean-Marie Daubenton: Razlika med redakcijama

Kot otrok se je šolal pri [[jezuiti]]h v [[Dijon]]u in [[dominikanci]]h. Oče, [[notar]], si je zanj zamislil duhovniški poklic in ga poslal študirat [[teologija|teologijo]] na [[Sorbonne|Sorbono]] v Pariz, a je Daubentona bolj zanimala [[medicina]], zato je skrivaj obiskoval predavanja anatomije in [[botanika|botanike]] v pariškem kraljevem botaničnem vrtu [[Jardin du roi]] (danes [[Jardin des plantes de Paris|Jardin des plantes]], del francoskega prirodoslovnega muzeja v Parizu).<ref name="Eenl">{{navedi enciklopedijo |author=Wilson, Ellen Judy & Reill, Peter Hanns |year=2004 |title=Daubenton, Louis-Jean-Marie |encyclopedia=Encyclopedia Of The Enlightenment |edition=2. |publisher=Infobase Publishing |isbn=0816053359}}</ref> Šele po očetovi smrti leta 1736 si je lahko svobodno izbral življenjsko pot in je v skladu s svojim zanimanjem leta 1741 diplomiral iz medicine na [[Univerza v Reimsu|Univerzi v Reimsu]].<ref name="Eenl"/><ref name="Britannica">{{navedi enciklopedijo| editor=Chisholm, Hugh |year=1911 |title=Louis-Jean-Marie Daubenton |encyclopedia=[[Encyclopædia Britannica]] |edition=11. |publisher=Cambridge University Press}}</ref>

 

 

Njegovi pedantni opisi so bili vključeni kot »priloge« člankov v prvih petnajstih zvezkih ''Histoire naturelle'', ki opisujejo »štirinožne [[živali]]« ([[sesalci|sesalce]]), nadaljnji zvezki pa so bili brez Daubentonovih prispevkov. Natančen razlog za konec sodelovanja ni znan, temelji pa na bistvenih razhajanjih med Buffonom in Daubentonom. Zelo sta se razlikovala že značajsko, saj je bil umirjeni in pedantni Daubenton pravo nasprotje nepotrpežljivega in zaletavega Buffona, a sta se v tem pogledu sprva dobro dopolnjevala. Po eni od razlag so Buffona, ki je bil mojster sloga, drugi kolegi prepričali, da so Daubentonovi opisi preveč suhoparni in se je zato odločil nadaljevati delo brez anatomskih razprav. Po drugi je Daubenton sam užaljeno prekinil sodelovanje, ko je dal Buffon na lastno pest izdelati novo izdajo prvih petnajstih zvezkov brez prilog.<ref name="Farber1975"/> Bolj kritična pa je bila verjetno razlika v njunem filozofskem pristopu do prirodopisa: za Daubentona je bila anatomija mati vseh ved o živem in je verjel, da je možno iz natančnih opisov notranje in zunanje telesne zgradbe organizmov, ki je brezčasna, izpeljati vse druge lastnosti. Buffon se je po drugi strani osredotočal na zgodovinske in geografske komponente razvoja živih bitij, iz katerih je izpeljal svojo teorijo o »notranjih silah« višjih živalskih skupin, ki se različno izražajo pri [[vrsta (biologija)|vrstah]], ki so poselile različna okolja. Posledično se je v naslednjem delu serije o [[ptiči]]h izognil natančnim anatomskim opisom posameznih vrst in podajal le osnovne značilnosti, skupne višjim taksonomskim skupinam, zato Daubentonovega prispevka niti ni več potreboval. Ironično so ravno Daubentonovi natančni opisi prispevali velik del k ugledu Buffonovega dela, hkrati pa je Buffonov mojstrski slog zasenčil Daubentonovo avtorstvo.<ref name="Farber1975"/>

[[slika:Daubenton.JPG|thumb|Daubentonov nagrobnik v parku pariškega prirodoslovnega muzeja]]

 

Med [[francoska revolucija|francosko revolucijo]] je leta 1793 sodeloval pri ustanavljanju francoskega prirodoslovnega muzeja in bil imenovan za prvega direktorja, ponovno imenovanje pa je po koncu mandata odklonil. Kot ugleden strokovnjak je dobil certifikat »dobrega državljana« od revolucionarne vlade, kar mu je pomagalo preživeti [[Maximilien Robespierre|Robespierrovo]] »vladavino terorja«.<ref name="Eenl"/> Predaval je prirodopis na medicinski fakulteti in kmetijsko ekonomijo na [[Maisons-Alfort|alfortski]] veterinarski šoli ter bil profesor mineralogije v Jardin du Roi. Tik pred koncem življenja je bil imenovan za francoskega senatorja, a ga je ravno na prvi seji onesposobila notranja krvavitev. Umrl je v Parizu kmalu po tistem.<ref name="Britannica"/>

[[Kategorija:Predavatelji na Francoskem kolegiju]]

[[Kategorija:Francoski univerzitetni učitelji]]