Koroška (vojvodina): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Bot: Migracija 13 interwikija/-ev, od zdaj gostuje(-jo) na Wikipodatkih, na d:q702224 |
razširil obdobje samostojnosti |
||
Vrstica 1:
[[Slika:Wappen Herzogtum Kärnten.png|thumb|right|200px|Grb Vojvodine Koroške]]
'''Vojvodina Koroška''', samostojna [[vojvodina]] v [[Sveto rimsko cesarstvo|Svetem rimskem cesarstvu]] ter pozneje dežela [[Avstrijska monarhija|Avstrijske monarhije]].
Koroška je bila samostojna vojvodina v letih od 976 do 1335. Sprva so ji vladali tuji vojvode, od [[12. stoletje|12. stoletja]] pa koroške rodbine, [[Eppensteinci]], [[Spanheimi#Koroški Spanheimi|Spanheimi]] in [[Goriški grofje#Majnhardinci (tirolska veja)|Goriško-tirolski grofje]], ki so prvotno zelo razdrobljeno ozemlje postopoma izoblikovali v teritorialno dokaj zaključeno deželnoknežjo oblast. Glavno mesto je bil vse do [[16.stoletje|16. stoletja]] [[Šentvid ob Glini]], nato pa je to postal [[Celovec]]. Ko so ji leta 1335 zavladali [[Habsburžani]], je Koroška postala ena od dežel Avstrijske monarhije.
==Uvod==
Začetki zgodovine človeške poselitve Koroške segajo vse do pozne [[kamena doba|kamene dobe]]. V starem veku je bilo področje današnje avstrijske zvezne dežele Koroške, kakor tudi velik del [[Štajerska|Štajerske]] in [[Slovenija|Slovenije]], del [[Kelti|keltskega]] [[Noriško kraljestvo|Noriškega kraljestva]], prve znane državne tvorbe na tem področju, ki pa je bila kasneje pripojena [[Rimski imperij|Rimskemu imperiju]], kot [[Norik (rimska provinca)|provinca]]. ▼
▲Začetki zgodovine človeške poselitve Koroške segajo vse do pozne [[kamena doba|kamene dobe]]. V starem veku je bilo področje današnje avstrijske zvezne dežele Koroške, kakor tudi velik del [[Štajerska|Štajerske]] in [[Slovenija|Slovenije]], del [[Kelti|keltskega]] [[Noriško kraljestvo|Noriškega kraljestva]], prve znane državne tvorbe na tem področju, ki pa je bila kasneje pripojena [[Rimski imperij|Rimskemu imperiju]], kot [[Norik (rimska provinca)|provinca Noricum]].
V drugi polovici [[6. stoletje|6. stoletja]] so se na Koroškem naselili [[Slovani]] ter postopno asimilirali romanizirane keltske staroselce. Med letoma [[623]] in [[626]] so se Alpski Slovani pridružili plemenski zvezi pod vodstvom frankovskega trgovca, [[kralj Samo|kralja Sama]]. Po propadu slednje leta [[658]] je manjši del ohranil neodvisnost in postal kneževina [[Karantanija]]. [[Karantanci|Karantanski]] Slovani so si več kot 100 let vladali sami, v [[8. stoletje|8. stoletju]] pa se je začel v Karantaniji vedno bolj uveljavljati vpliv močne frankovske države, ki je bila takrat brez konkurence najmogočnejša evropska sila, in njenih podložnikov Bavarcev. Od leta [[743]] do [[907]] so nad Karantanijo vladali frankovski kralji in cesarji, kasneje je za nekaj časa postala del vojvodine Bavarske. ▼
▲V drugi polovici [[6. stoletje|6. stoletja]] so se na Koroškem naselili [[Slovani]] ter postopno asimilirali romanizirane keltske staroselce. Med letoma [[623]] in [[626]] so se Alpski Slovani pridružili plemenski zvezi pod vodstvom frankovskega trgovca, [[kralj Samo|kralja Sama]]. Po propadu slednje leta [[658]] je manjši del ohranil neodvisnost in postal kneževina [[Karantanija]]. [[Karantanci|Karantanski]] Slovani so si več kot 100 let vladali sami, v [[8. stoletje|8. stoletju]] pa se je začel v Karantaniji vedno bolj uveljavljati vpliv močne [[Frankovsko cesarstvo|frankovske države]], ki je bila takrat brez konkurence najmogočnejša evropska sila, in njenih podložnikov Bavarcev. Od leta [[743]] do [[907]] so nad Karantanijo vladali frankovski kralji in cesarji, kasneje je za nekaj časa postala del [[Vojvodina Bavarska|vojvodine Bavarske]].
==Koroška kot samostojna vojvodina==
[[Slika:Central Europe, 919-1125.jpg|thumb|right|200px|Vojvodina Koroška kot del Svetega Rimskega cesarstva]]
Leta 976 je postala Koroška samostojna vojvodina znotraj Svetega rimskega cesarstva; cesar [[Oton II.]] je deželo ločil od vojvodine Bavarske in jo povzdignil v vojvodino; Koroški sta tedaj pripadali tudi Karantanska marka (ob srednjem toku Mure) in Savinjska marka ali Savnija (v Posavinju). Cesar je podelil koroškemu vojvodi tudi furlansko mejno grofovstvo, ki mu je dajalo oblast nad mejnimi grofijami [[Furlanija]] (s [[Posočje]]m in Spodnjo [[Vipavska dolina|Vipavsko dolino]]), [[Istra]] in [[Kranjska]] (današnja Gorenjska in Notranjska). Tako je ustvaril obrambni pas, ki je segal od prelaza [[Semmering]] na vzhodu do [[Verona|Verone]] na zahodu.
Obsežna koroška ozemlja so bila podeljena cerkvi. Z zemljišči bogata [[nadškofija Salzburg]] je imela posesti tudi v [[Breže (Koroška)|Brežah]] (''Friesach''); koroške posesti bamberške škofije so z območja [[Beljak]]a segale v [[Kanalska dolina|Kanalsko dolino]]; na ozemlju grofice [[Sveta Ema Krška|Eme Krške]], prvotno namenjenemu samostanu [[Benediktinci|benediktink]], je leta 1072 nastala od Salzburga odvisna [[krška škofija]]. Tu je bila še vrsta samostanov.
Prvi koroški vojvode so bili tujci, Bavarci in [[Salijci|salijski Franki]]. Sami so posedovali na Koroškem komaj kaj ozemelj, zato so bili slabo zasidrani v deželi in jih je bilo lahko zamenjevati.
===Obdobje Eppensteincev===
Leta 1012 je zadnji saški cesar [[Henrik II. Sveti|Henrik II.]] podelil vojvodino v [[fevd]] domačemu plemiču iz rodbine [[Eppensteinci|Eppensteincev]], ki je imela na območju vzhodnih Alp največ [[alod]]ov, Adalberu Eppensteinskemu. Zanj je bilo usodno, da je leta 1024 na vladarski položaj prišel [[Konrad II. Salijec|Konrad II.]] iz rivalske rodbine Salijcev. Kljub krčevitemu upiranju je Adalbero leta 1036 izgubil svoj položaj in bil izgnan. Vojvodsko oblast je prevzel cesar sam, za njim pa se je spet zvrstilo zaporedje tujcev, dokler ni zadnji med njimi, koroški vojvoda Bertold Zähringer v [[Investiturni boj|investiturnem boju]] prešel na [[papež]]evo stran. Tedaj je cesar [[Henrik IV. Salijec|Henrik IV.]] Koroško in Verono ponovno podelil v fevd Eppensteincu, Liutoldu (ali Liutpoldu, 1076-90), kateremu je sledil brat, Henrik III. Koroški (1090-1122)
<ref>Prvi koroški vojvoda z imenom Henrik, Henrik I. Koroški (bil je tudi Henrik III. Bavarski), je bil prvi koroški vojvoda, iz rodu [[Vojvodina Bavarska#Mlajše bavarsko vojvodstvo (Luitpoldinci)|Luitpodlincev]]; Koroški je vladal v letih 976-78 in 985-89, vmes pa se je moral umakniti Salijcu Otonu I., ker cesar Oton II., ki ga je postavil, očitno ni bil zadovoljen z njim. Po njegovi smrti je dobil Koroško nazaj Henrik II. Bavarski, imenovan Prepirljivec, ki se je dotlej umiril in sta mu bili vrnjeni, najprej vojvodina Bavarska in leta 989 še vojvodina Koroška; tako je postal tudi Henrik II. Koroški (989-995).</ref>.
Ker je bil na cesarjevi strani tudi [[Oglejski patriarhat|oglejski patriarh]], si je cesar ustvaril dokaj homogeno obrambno območje med Nemčijo in Italijo.
Na cesarju nasprotni, papeževi strani so bili cerkveni knezi, salzburški nadškof in krški škof, in sprva tudi rodbina [[Spanheimi#Koroški Spanheimi|koroških Spanheimov]], ki je imela najbolj bogate posesti v [[Labot]]ski dolini (kjer je ustanovila kasneje zelo pomemben samostan Sv. Pavla) in je občasno vršila upravniško službo v salzburški nadškofiji. Vojvoda Henrik III. Koroški, ki je bil brez nasledstva, je postal krstni boter najmlajšega sina [[Engelbert I. Spanheimski|Engelberta I. Spanheimskega]], Henrika, kar je prav gotovo vplivalo na to, da ga je ta nasledil na koroškem vojvodskem prestolu.
===Obdobje Spanheimov===
Cesar [[Henrik V. Salijec|Henrik V.]] je po smrti Henrika III. Koroškega podelil Koroško in Furlanijo v fevd njegovemu krščencu, ki je postal koroški vojvoda [[Henrik IV. Koroški]] (1122-23) in furlanski mejni grof. Spanheimi pa niso podedovali bogatih eppensteinskih alodov, ki so pripadli rodbini štajerskih [[Traungauci#Mlajša veja rodbine|Traungaucev]]. Karantanska marka je bila tedaj izločena iz obsega vojvodine Koroške.
Henrik IV. je umrl že naslednje leto in sledila sta mu starejši brat [[Engelbert II. Spanheimski|Engelbert]] (1123-35) in sin slednjega, [[Ulrik I. Spanheimski|Ulrik I.]] (1135-44), ki sta ohranila tudi mejno grofovstvo v Veroni. Od leta 1138 so bili Spanheimi podporniki novih cesarjev, [[Staufovci|Staufovcev]], in v sporu s papežu naklonjenimi škofi. Oblikovanje kolikor toliko zaključene deželne kneževine so jim oteževale obsežne cerkvene posesti z imunitetnimi pravicami, ki so izvirale iz časov [[Karel Veliki|Karla Velikega]] in [[Oton I.|Otona I.]], in močan položaj deželnega plemstva, med katerimi so bili na Zgornjem Koroškem najpomembnejši grofje [[Goriški grofje|Goriški]] in [[Ortenburžani|Ortenburški]] in na Spodnjem Koroškem grofje [[Vovbržani|Vovbrški]].
Ulrikov sin [[Henrik V. Koroški]] (1144-61) je nastopil vojvodstvo mladoleten in je leta 1152 izgubil mejno grofovstvo v Veroni (v korist strica Hermana III. Badenskega), pridobil pa je pravico do upravljana s krško škofijo. Njegov brat [[Herman Spanheimski|Herman]] (1161-81) je bil zelo uspešen pri uveljavljanju deželne oblasti. Pridobil je pravico upravljanja z bamberškimi cerkvenimi posestmi na Koroškem. Vojvodsko rezidenco si je ustvaril v [[Šentvid ob Glini|Šentvidu ob Glini]], ki je kmalu vzcvetel v glavno mesto Koroške. Ustanovil je tudi Celovec na prvotni lokaciji ob Glini. Svoj drugi zakon je sklenil s hčerko avstrijskega vojvode [[Henrik II. Babenberški|Henrika Jazomirgota]] (vdovo po madžarskem kralju Štefanu III.), Agnezo († 1182).
Njun prvi sin [[Ulrik II. Spanheimski|Ulrik II.]] (1181-1202) je nastopil vladanje mladoleten pod regentstvom svojega strica, avstrijskega vojvode [[Leopold V. Babenberški|Leopolda V.]] Leta 1186, ko so potekala na Georgenbergu ob Aniži [[Vojvodina Avstrija#Avstrija postane vojvodina|pogajanja o dediščini]] Traungaucev, tako ni imel nobenih možnosti, da bi uveljavljal spanheimske interese. Od leta 1194, ko je vladal sam, je podpiral Staufovce, se leta 1197 udeležil križarskega pohoda v Sveto deželo, tam zbolel in se leta 1199 odpovedal vladanju v korist svojega mlajšega brata Bernarda.
[[Bernard Spanheimski|Bernard]] (1199/1202-1256) je bil eden najpomembnejših koroških vojvod. Sam se je imenoval ''princeps terrae''; znal je utrjevati svojo deželnoknežjo oblast. Dobro je sodeloval s svojimi ministeriali in člane njihovih družin postavil na vodilne položaje. S pametno politiko pridobivanja ozemelj, ki se ni izogibala trdoti, je prišel do posesti ali vsaj nadzora nad pomembnimi cestami in prelazi; povečal je deželne dohodke s carinami in kovanjem denarja. Pospeševal je gradnjo mest. Za zavarovanje poti preko [[Ljubelj]]a na [[Kranjska|Kranjsko]] je prestavil [[Celovec]] na današnjo (nepoplavno) lokacijo in ga dal utrditi z visokim obrambnim zidom.
Ves čas si je prizadeval utrditi tudi položaj na Kranjskem, kjer so imeli Spanheimi posesti v Ljubljani in na Dolenjskem. Leta 1234 je ustanovil [[Cistercijani|cistercijanski]] [[Cistercijanski samostan Kostanjevica na Krki|samostan Kostanjevica]]. Potem ko je poročil sina Ulrika z vdovo avstrijskega vojvode [[Friderik II. Babenberški|Friderika Bojevitega]], Agnezo (†1263) iz rodbine [[Andeški|Andechs-Meran]], dedinjo velikih posesti na Kranjskem, se je zdelo, da imajo Spanheimi deželno gospostvo na Kranjskem tako rekoč zagotovljeno.
A dogodki so se odvijali za Bernardovega naslednika, [[Ulrik III. Spanheimski|Ulrika III.]] (1256-69), neugodno. Ulrik je kmalu izgubil oba otroka. Njegov brat [[Filip Spanheimski|Filip]], ki je bil leta 1247 izvoljen za salzburškega škofa, se ni odločil za posvetitev, ker ni hotel zapraviti možnosti nasledstva v vojvodini. Leta 1257 ga je [[stolni kapitelj]] odstavil. Dokončno je bil njegov škofovski položaj izgubljen leta 1265, ko je češki kralj [[Otokar II. Přemysl]] postavil za škofa sovjega nečaka Vladislava.
Otokar II. je v času brezvladja v Svetem rimskem cesarstvu, potem ko je izumrla dinastija Staufovcev, najprej zavladal v Spodnji in Zgornji Avstriji in leta 1261 z mirom na Dunaju dobil tudi Štajersko. Vse bolj je pritiskal na koroškega vojvodo, ki mu je leta 1268 v skrivni dedni pogodbi iz Podiěbrada zapustil, na škodo brata Filipa, vse svoje dežele, alode in fevde. Otokar je po Ulrikovi smrti z vojsko zasedel Koroško in Kranjsko. Novi nemški kralj [[Rudolf I. Habsburški]] je leta 1275 ozemlja Filipu sicer vrnil, a Filipova oblast je bila le naslovna, nikdar je ni mogel uveljaviti. Leta 1279 je tudi on umrl brez potomcev.
===Obdobje Majnhardincev===
Nemški kralj Rudolf I. Habsburški je po porazu in smrti Otokarja II. Koroško in Kranjsko namenil svojemu močnemu in sposobnemu zavezniku [[Majnhard IV. Goriški|Majnhardu II. Tirolskemu (IV. Goriškemu)]]
<ref>Majnhard je Koroško poskušal, skupaj s svojim tastom Albertom III. Tirolskim, osvojiti že leta 1252, a sta ju tedaj porazila Bernard in Filip Spanheimski.</ref>.
Leta 1279 mu je prepustil v zastavo Kranjsko s Slovensko marko in Savnijo, leta 1286 pa mu je dal v fevd še vojvodino Koroško. Majnhard (1286-95) je Koroški vladal s Tirolskega.
Leta 1292 je prišlo (v sklopu mednarodne koalicije, naperjene proti oblasti Habsburžanov in Majnhardincev) do upora koroškega plemstva pod vodstovm vovbrškega grofa Ulrika II. in ob podpori salzburškega nadškofa. Uporniki, ki so si vzeli za talca Majnhardovega sina Ludvika, so bili v bitki na Wallensbergu marca 1293 premagani.
Trije Majnhardovi sinovi Oton (†1310), Ludvik (†1305) in [[Henrik VI. Koroški]] (1295-1335) so vladali skupaj. Nemški kralj Adolf [[Rodbina Nassau-Dillenburg#Delitev rodbine Nassau|Nassavski]] jim je odklonil obnovitev fevdov, takoj po svoji zmagi pa jim jih je potrdil njegov habsburški naslednik, kralj [[Albreht I. Habsburški|Albert I.]], poročen z njihovo sestro Elizabeto. Bratje so bili sprva zvesti habsburški politiki. Ko pa se je leta 1307 Henrik začel potegovati za prestol češkega kralja, so habsburške čete zasedle Koroško.
Henrik na Češkem ni uspel. Za umik iz Koroške je moral Habsburžanom prepustiti Savnijo, ki odtlej pripada [[Vojvodina Štajerska|Štajerski]].
Nadaljnja politična usoda Koroške je bila podrejena interesom velikih sosednjih dinastij (bavarskih [[Wittelsbachi|Wittelsbachov]], čeških [[Luksemburžani|Luksemburžanov]] in avstrijskih Habsburžanov) za [[Tirolska|Tirolsko]] in za pridobitev nadzora nad potmi in alpskimi prelazi iz srednje Evrope v Italijo. Pri tem je bilo pomembno, da Henrik VI. in njegova brata niso imeli nobenega moškega naslednika. Potem ko so Luksemburžani dosegli prednost, poročili češkega princa Ivana Henrika s hčerko Henrika VI. Koroškega, Margareto, in prodrli v severno Italijo, je nemški kralj in cesar [[Ludvik IV. Wittelsbaški|Ludvik Bavarec]] sklenil s Habsburžani skrivno pogodbo, po kateri naj bi Tirolsko zadržal zase, Koroško pa dal po Henrikovi smrti v fevd Habsburžanom. V skladu s to pogodbo je Koroška leta 1335 prišla pod vladavino Habsburžanov.
==Po letu 1335==
Po letu 1335 so Habsburžani Koroški vladali skupaj z drugimi dednimi [[Vojvodina Avstrija#Vladavina Habsburžanov|avstrijskimi deželami]]; sčasoma je bila organizacijsko, skupaj s Štajersko, Kranjsko in posestmi blizu Jadrana, vključena v Notranjo Avstrijo.
Do [[18. stoletje|18. stoletja]] je bila zgodovina Koroške zaznamovana predvsem s [[turške vojne|turškimi vojnami]], [[Koroški kmečki upor|kmečkimi upori]], [[reformacija|reformacijo]] in [[protireformacija|protireformcijo]]. Pod cesarico [[Marija Terezija|Marijo Terezijo]] so se konec 18. stoletja izpeljale prenove, ki so omejile moč plemiških stanov in zagotovile kmetom pravico do lastnine. Koroška je izgubila svojo upravno samostojnost, vladalo se ji je neposredno z [[Dunaj]]a. Za časa [[napoleonske vojne|napoleonskih vojn]] je Gornja Koroška pripadala [[Francija|Franciji]], kot del [[Ilirske province|Ilirskih provinc]]. Leta [[1813]] je bila celotna Koroška ponovno pod Avstrijo, tokrat kot del novoustanovljenega habsburškega [[Ilirsko kraljestvo|Ilirskega kraljestva]].
Po revolucionarnem letu [[1848]] si je Koroška ponovno pridobila samostojnost in ozemeljsko celovitost znotraj [[Avstrijsko cesarstvo|Avstrijskega cesarstva]]. Od leta [[1867]] do [[1918]] je bila kronska dežela [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske]]. Po [[prva svetovna vojna|1. svetovni vojni]] se je Koroška razdelila: južni del ([[Mežiška dolina]], [[Jezersko]]) je pripadel Sloveniji, jugozahodni del ([[Kanalska dolina]]) je pripadel Italiji, daleč največji del po [[koroški plebiscit|koroškem plebiscitu]] pa je pripadel novoustanovljeni Republiki Avstriji, kot zvezna dežela Koroška.
== Opombe==
{{opombe}}
==Viri==
* {{navedi knjigo|last=Zöllner|first=Erich|title= Geschichte Österreichs : von den Anfängen bis zur Gegenwart |publisher= Verlag für Geschichte und Politik, R. Oldenbourg Verlag |location= Wien, München |year=1990 }}
== Glej tudi ==
Vrstica 21 ⟶ 80:
{{SLO_pokrajine}}
[[Kategorija:Zgodovinske pokrajine Slovenije]]
Vrstica 29 ⟶ 86:
[[Kategorija:Zgodovina Avstrije]]
[[Kategorija:Zgodovina Italije]]
| |||