Sinhronizator streljanja: Razlika med redakcijama

Kmalu po začetku [[prva svetovna vojna|prve svetovne vojne]] so začeli uporabljati [[izvidniško letalo|letala za]] [[izvidništvo]] in usmerjanje [[topništvo|topniškega]] ognja. Ko so se sovražni piloti srečavali v [[zrak]]u, so se najprej [[vitez|viteško]] pozdravljali, kmalu pa so se začeli obstreljevati z [[pištola]]mi in [[puška]]mi. Vendar so bili zadetki s posameznimi streli z gibljivega letala drugega gibljivega letala redki kot glavni zadetek na loteriji. Pojavila se je potreba po učinkovitejšem [[orožje|orožju]] - mitraljezu. Mitraljez naj bi bil pritrjen čim bolj fiksno, streljal naj bi v smeri leta, bil naj bi čim bližje [[težišče|težišču]]. Ker so bila ta letala izključno enomotorna najprimernejši položaj, to je na pokrovu motorja sprva ni bil možen. Pred motorjem je bil velik propeler in izstrelki bi zadevali lasten propeler, ga vsaj poškodovali, če že ne uničili. Prva rešitev je bil mitraljez, montiran pod zgornje krilo (zelo pogosta so bila dvo- in večkrilna letala). Ta položaj je sicer omogočal streljanje med poletom, je pa onemogočal ali vsaj zelo otežkočal menjavo bobna ali traku z naboji in odpravljanje pogostih zastojev.

 

 

Prvič je bil sinhronizator streljanja uporabljen v [[Francija|francoskem]] letalu Morane-Saulnier. Rešitev ni bila najbolj uspešna zaradi zakasnitve pri vžigu francoske municije. [[Roland Garros]] je izdelal prvo za boj sposobno lovsko letalo tako, da je montiral fiksen mitraljez. ki je streljal naprej in krake propelerja zaščitil z [[jeklo|jekleno]] pločevino.