Alojz Rebula: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Bot: Migracija 7 interwikija/-ev, od zdaj gostuje(-jo) na Wikipodatkih, na d:q2166268 |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 19:
== Literarno delo ==
Njegova bibliografija je obširna in obsega različne kroge pripovednega ustvarjanja: [[pesem|pesmi]], [[črtica (v pripovedništvu)|črtice]], [[novela|novele]], [[dnevnik|dnevnike]], [[radijska igra|radijske igre]], [[esej|eseje]], [[roman|romane]], [[drama|dramska besedila]] in [[potopis|potopise]]. Poleg literarnega ustvarjanja je prevajalec [[antika|antičnih]] tekstov in [[Sveto pismo|Svetega pisma]], kot publicist pa piše rubriko Credo v katoliškem tedniku Družina.
Več njegovih del je prevedenih v sosednje jezike ([[italijanščina|italijanščina]], [[srbohrvaščina]]) in ostale evropske jezike.
===Proza===
Začetki pisanja so iz časa Rebulovega izobraževanja na liceju v [[Videm|Vidmu]], kjer je pisal stihe v [[latinščina|latinščini]], sestavil dramo v [[italijanščina|italijanščini]]i in dnevnik v [[slovenščina|slovenščini]]. Nato se je posvetil pisanju v slovenščini, z alegoričnim ''Vedežem ob Jadranu'' je nastopil v Koledarju Gregorčičeve založbe za 1946. Krajša dela (ocene, črtice, novele, zapiske) je objavljal v primorskih revijah. Leta 1954 je napisal prvi roman ''Devinski sholar'' in z njim se je začela tudi ponavljajoča tematika preprostega kmečkega fanta, ki si je z izobrazbo, mislijo, umetnostjo ter kulturo izboril boljši socialni status. Takšne junake predstavljajo Gomer iz ''Devinskega sholarja'', Silvan Kandor iz ''Senčnega plesa'' in Mardon-Nemezijan iz ''Sibilinega vetra''. Vsi ti glavni junaki imajo Rebulove avtobiografske poteze. Že povest ''Devinski sholar'' nakazuje Rebulove začetke [[zgodovinski roman|zgodovinskega romana]] (npr. ''Ob babilonski reki''), preko katerega primerja in identificira slovenstvo s kulturo [[krščanstvo|krščanstva]].<ref name=" Rojc2009"> Rojc, Tatjana: '' Alojz Rebula: Z besedo “upornik po daru najvišjega”''.</ref> Smisel njegovih prvih del je v razmišljanju o vlogi in usodi maloštevilnega naroda in je osredotočeno na mikrokozmus rodnega kraja (npr. roman ''Klic v Sredozemlje'' slika propadanje slovenskega življa v okolici [[Trst|Trsta]]). Leta 1956 je izšel izbor novel in črtic ''Vinograd rimske cesarice'', ki nakazuje novo Rebulovo literarno usmeritev - prodor v [[antika|antični]] svet, ki doseže vrh v zgodovinskem romanu ''V Sibilinem vetru''. Rebulova izobrazba in poznavanje antične literature in filozofije odseva v njegovih delih, kar je vidno že v romanu ''Senčni ples'', ki je med Rebulovimi prvimi knjižnimi izdajami najpomembnejši tekst.<ref name=" Glušič2002"> Glušič, Helga: ''Slovenska pripovedna proza v drugi polovici dvajsetega stoletja''.</ref>
V mnoga pripovedna in esejistična dela začne v poznih šestdesetih letih vstopati krščanstvo, kar napove Rebulov štiridelni roman ''V Sibilinem vetru''. Gre za življenjsko zgodbo starca Nemeziana, ki je bil v času rimske vojne kot kristjan preganjan. Leta 1972 izdan roman z duhovniško in religiozno tematiko ''Divji golob'' je prvoosebna pripoved o človeku, ki se kljub oviram in nasprotovanju okolice odloči za duhovniški poklic. O istih vprašanjih in časovno istočasno je pisal v knjigi šestih esejev ''Smer nova zemlja''. Sledila je zbirka novel ''Snegovi Edena'' z bivanjskim vprašanjem naroda in posameznika. V zgodovinsko-biografskem romanu ''Zeleno izgnanstvo'' Rebula skozi prikaz zgodovinske osebnosti, [[papež Pij II|Eneja Silvija Piccolominija]], med drugim postavi vprašanje poslednjega cilja in tragičnosti smrti.
Leta 1988 je izšel roman z biblijsko tematiko ''Jutri čez Jordan'', pripoved o izraelskem osvobojajočem potovanju iz Egipta v obljubljeno deželo, ki je hkrati parabola slovenski osamosvojitvi. Rebula skozi prizmo biblijske legende pripoveduje o hrepenenju in iskanju bivanjskega smisla. V Rebulovih romanih gre za potrditev smisla, ki ga junak-človek udejanja s tem, da stremi za idejo.<ref name=" Rojc2009"> Rojc, Tatjana: ''Alojz Rebula: Z besedo “upornik po daru najvišjega”''.</ref>
''Kačja roža'' je zgodba o [[fašizem|fašističnem]] nasilju in vseh raznorodovalnih oblikah na [[Primorska|Primorskem]] okoli leta 1930, o italijanskih policijskih postopkih, o ilegalnem odporniškem gibanju, o prvem tržaškem procesu proti slovenskim upornikom in o bazoviških žrtvah. Roman ''Kačja roža'' vsebuje za Rebulo značilne elemente: zgodovina, antika, vprašanja morale, razklanosti in nerešena vprašanja o življenju in usodi primorskih Slovencev. Osebe tega romana dokazujejo neobstoj niča in nesmisel nihilizma ter primer Rebulovega skromnega junaka, ki mu večkulturnost ni odvzela preprostosti in humanosti.
Roman ''Maranatha ali leto 999'' govori o romarju Nitardu, laičnem miniaturistu, ki zapusti svoj dom in ljubljeno ženo ter se za konec tisočletja odpravi v sveto mesto [[Jeruzalem]], kjer naj bi pričakal Gospodov ponovni prihod.
''Cesta s cipreso in zvezdo'' je roman narodne istovetnosti, napisan kot avtobiografija glavnega junaka Sergija Andrejčiča, ki pripoveduje o postopnem samozavedanju in rojevanju popolne narodne zavesti. Ob deseti obletnici slovenske državne osamosvojitve je Rebula izdal roman ''Jutranjice za Slovenijo'', o dogodkih iz novejšega časa slovenske in širše evropske politične in kulturne zgodovine, kot jih doživlja osrednja oseba romana, duhovnik v oddaljenem kraju [[Zasavje|Zasavja]]. Gre za roman človeške usode, zapletene v socialne in duhovne vrtince prelomnega časa, osrednja tema pa je povezana z vprašanji odnosa povojne oblasti do katoliške cerkve in krščanskih vrednot. Roman ''Nokturno za Primorsko'' v središče postavlja iskanje vere in slovenstva. S [[kresnik (nagrada)|kresnikom]] nagrajeno delo postavlja zagrizenega branitelja slovenstva, duhovnika Florijana, v konec 20. let 20. stoletja, ko je bilo današnje Primorje pod močno prisilno italijanizacijo.
''Ob babilonski reki'' je zgodovinski roman, ki predstavlja čas ob koncu [[druga svetovna vojna|druge svetovne vojne]], ko je čez [[Karavanke]] v strahu pred novo zmagovito oblastjo pribežala reka beguncev. V središče zgodbe postavi povojne pomore domobrancev. Zadnji roman ''Četverorečje'', izdan leta 2011, je časovno umeščen v obdobje [[razsvetljenstvo|razsvetljenstva]], v čas [[francoska revolucija|francoske revolucije]], nad katero se navdušuje junak Norbert in sanja, da bodo dosežki iz Francije izboljšali tudi razmere na Slovenskem.
===Esejistika===
V slovensko esejistiko v drugi polovici 20. stoletja se Rebula vključuje kot kristjan, kot človek z občutkom za socialna vprašanja, v prvi vrsti pa kot Slovenec, ki svoje sile aktivno usmerja v razreševanje narodnostne in manjšinske problematike.<ref name=" Štuhec2003">Štuhec, Miran:'' Slovenska esejistika v drugi polovici dvajsetega stoletja''.</ref> Njegov slog – poetičnost, besedna bogatost in pomenska večplastnost – izhaja iz posebne čustvene zavezanosti slovenščini, ki je Rebuli jezik, skozi katerega se udejanja narodna bit sredi tujega sveta.
Prva knjiga esejev, z naslovom ''Smer nova zemlja'', vsebuje religiozne eseje o filozofskih vprašanjih sodobnega krščanstva s temami o [[izvirni greh|izvirnem grehu]], [[Kristus|Kristusovem]] učlovečenju in njegovi človeškosti, o misteriju [[Cerkev (organizacija)|Cerkve]] in oznanjevanju [[evangelij|evangelija]], o onostranstvu, niču in koncu sveta ter o viziji prihodnosti slovenskega naroda. Predavanja in eseji, ki so nastajali od konca šestdesetih do konca osemdesetih let, pa so zbrani v drugi knjigi esejev ''Ob slovenskem poldnevniku''. Zbirka razdeljena na štiri dele je temeljit prikaz Rebulove pronicljive misli, v kateri sta očitna občutek za narodnostna vprašanja in krščanska svetovnonazorska opredelitev. Esej Orodje luči in orodje teme, npr. govori o osebni izkušnji zamejca in skozi osebno perspektivo prikazuje zgodovinske razmere, hkrati pa vključuje Rebulov pogled vernika, njegovo razmišljanje o književnosti in večkulturnosti. V eseju pisatelj izrazi svoje stališče, da sta provincialnost in svetovljanstvo predvsem stvar vsakega posameznika ter nastajata v presečišču njegovega duha, kar zapiše z besedami: ''»Provincialnost je zaprtost objektivnemu kriteriju kulturne vrednote, svetovljanstvo je odprtost takšnemu kriteriju. Gre za vrednoto samo na sebi ne glede na narodno ali sociološko zaznamovanost: za občečloveško vrednoto torej.«'' V eseju Od misli do besede poda svojo oceno o slovenskem književnem kanonu in opozarja na izgubo izpovedne moči slovenske besede. O slovenstvu in Slovencih piše Rebula tudi v eseju Izviri slovenske duhovnosti, kjer skozi zgodovinsko perspektivo prikaže nekatere pomembne Slovence in opominja na brezbrižen odnos do lastne zgodovine.
Po Štuhčevem mnenju se Rebula v svojih esejskih besedilih priključuje tistemu zamejskemu krogu starejših piscev, ki je za razliko od nekaterih svojih mlajših kolegov problem naroda sprejemal izrazito osebno in skladno s tradicionalnimi predstavami o razmerju narod : svet.
===Dnevniški zapisi===
Rebulova dnevniška ustvarjalnost je osredotočena na eksistencialne in intelektualne teme, ki jih zastavlja vsakdanjost. Takšni dnevniki so npr. zbrani v knjigah ''Gorje zelenemu drevesu'', ''Oblaki Michigana'' (ameriški dnevnik), ''Vrt bogov'' (koloradski dnevnik) in dnevnikih, ki jih je objavljal v revijah. Leta 1993 je objavil delo ''Koraki apostolskih sandal'', dnevnik s sinode evropskih škofov v [[Rim|Rimu]]. Osrednja tema tri leta kasneje izdanega dnevnika, ''Previsna leta'', pa je čas njegovih in [[Boris Pahor|Pahorjevih]] priprav za izdajo knjige ob sedemdesetletnici [[Edvard Kocbek|Edvarda Kocbeka]], v kateri je izšel tudi intervju s Kocbekom, ki je povzočil ostre politične in policijske reakcije. Rebulov dnevnik popisuje tesnobo in negotovost, ki sta jo preživljala z Borisom Pahorjem v soočenjih s policijo. Ta dnevnik sestavljajo še druge teme: kratke skice šolskih trenutkov, piščevo poučevanje klasičnih jezikov in literatur na gimnaziji, pogledi in odzivi na aktualna vprašanja v domačem tržaškem okolju in drugod, srečanja z zanimivimi osebami, ki razkrivajo Rebulovo osebno, čustveno sfero.
===Rebula dojema pisateljevanje kot poslanstvo in poklic===
Vrstica 42 ⟶ 62:
Poleg jezika je na izpostavljenem mestu tudi etnični [[humanizem]], kjer se vprašanje narodovega obstoja prepleta z vprašanji osebnega značaja. V tem smislu so izgovorjene besede Rebulovega junaka iz novele Votel je Kras: ''»Narodna zavest tukaj ni akademska, intelektualna, ne, ampak vsakdanja in intimna, zagrizena je nekje na dnu, pri sami koreniki ljubezni. Zvestoba narodu sega tja do našega substrata, tja do erosa.«'' Narodno odpadništvo posledično Rebula presoja z moralnega stališča. Gre za etnični humanizem,, ki je hkrati daleč od tega, da bi se sprevrgel v [[nacionalizem]].
Ideje njegovih del zaobjamejo globlje bivanjske problematike sodobnega sveta in človeka v njem. V ospredju je nasprotje med ničem in smislom, ki se pri romanesknih junakih kaže v nihanju med obema skrajnostma, toda dokončnega stanja ničnosti ali vnaprejšnjega
Pomembno mesto v njegovem opusu zasedajo krščanske vrednote, ki izražajo usmerjenost v transcendenco in odprtost do skrivnostnega. Pisateljevemu človeku se od prvih novel postavlja vrsta bivanjskih dilem in vprašanj, ki se od dela Senčni ples naprej obrnejo v iskanje Smisla in dobivajo vedno več [[katolicizem|katoliških]] komponent. Slednje se ne kažejo le v junakovih zagovarjanjih katoliških vrednot in razmišljanj o veri, temveč celo v samih imenih ulic in trgov v delu ''V Sibilinem vetru'' in ''Jutri čez Jordan'': Ne kradi, Spoštuj očeta in mater, Ne kolni Boga, ulica Ne bodi pristranski z ubožcem in ne ugodljiv mogočnežu in ostale. Pisateljev pogled na vero pa ne razbiramo zgolj iz besed in dejanj njegovih junakov, saj svoje lastno razmišljanje o doživljanju vere zapiše v dnevniku ''Vrt bogov'': ''»Vera v svojem bistvu ni občutenje in še manj čustvo. Praviloma se za Boga odločiš. Bistvo vere je v tem, da verujoči stavi na nevidno /…/ sredi tudi zanj nerazložljive drame sveta. Tragičnost, ki ga melje, pomeni tudi zanj strašen argument proti božjemu bivanju. Toda še strašnejši argument za božje bivanje je sla po neskončnem, ki melje njegove možgane in srce…«''
Nekatera dela njegovega opusa so vezana na [[Kras]] in [[Trst]], ki ga prikazuje s perspektive slovenstva. V ''Zelenem izgnanstvu'' je lepota kraške pokrajine opisana z besedami: ''»Z rokami na hrbtu je zrl v zemeljsko čudo, kjer je sredi eksplozije krošenj in ščebetov dolga podzemeljska reka prinašala na dan sporočilo kraških globin«''. Delo, ki predstavlja Trst in okolico v povojnem času pa je ''Senčni ples'', katerega glavni junak Silvan pravi: ''»Za Slovence je važno mesto…«.''
====Senčni ples====
Vrstica 118 ⟶ 138:
* [[seznam slovenskih prevajalcev]]
* [[seznam slovenskih filologov]]
==Sklici in opombe==
{{opombe}}
== Viri ==
Vrstica 134 ⟶ 157:
* {{dlib|ime=Alojz Rebula}}
* http://www.rtvslo.si/kultura/knjige/prestizna-italijanska-nagrada-za-alojza-rebulo/279514
* [http://www.ff.uni-lj.si/hp/dnsk/
{{-}}
{{PrejemnikiNagradePresernovegaSklada}}
|