Stasi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→Obnovitev dokumentov Stasija: + drugo mnenje, odločitev |
|||
Vrstica 128:
V času političnega preobrata, v Nemčiji poznanega pod imenom die Wende, in [[Mirna revolucija|mirne revolucije]] jeseni 1989 so urade Stasija preplavili številni protestniki. Do tega trenutka je Stasiju uspelo uničiti po ocenah približno 5% vseh dokumentov<ref>"http://www.wired.com/politics/security/magazine/16-02/ff_stasi</ref> sestavljenih po nekaterih izračunih iz ene miljarde listov papirja<ref>[http://books.google.com/books?id=tXywBrmhPTUC&pg=PP1&lpg=PP1&dq=god%27s+jury#v=onepage&q&f=false]</ref>.
Ko je državna politika Vzhodne Nemčije pričela popuščati, je za njo šel tudi Stasi. Začeli so uničevati obsežne datoteke, ki so jih držali pri sebi, tako na roke kot z uporabo drobilnikov. Ko so te dejavnosti postale znane, so pred zgradbami Stasija izbruhnili protesti<ref>[http://www.stasimuseum.de/en/enindex.htm The Stasi Headquarters] Središče Stasija je danes muzej, odprt za javnost.</ref>. Na večer 15. januarja 1990 se je pred vhodom glavne stavbe Stasija v Vzhodnem Berlinu zbrala večja skupina ljudi, da bi ustavila njihovo početje, v njihovih glavah se je pletla misel, da bi morali biti vsi ti dokumenti njim dostopni, uporabljeni za kaznovanje tistih, ki so bili vpleteni v Stasijeve akcije. Število protestnikov je raslo do te mere, da so uspeli prebiti policijski zid in vstopili v kompleks. Pri tem so postali tudi nasilni, uničevali so vrata, okna, pohištvo, portrete [[Erich Honecker|Ericha Honeckerja]], predsednika države. Med to množico so se znašli tudi uradniki zahodnonemške vlade, prav tako nekdanji neuradni sodelavci Stasija, ki so dokumente hoteli uničiti. Ena od domnev, zakaj Stasijevi varnostniki niso začeli streljati na protestnike, je bil prav strah, da bi zadeli koga od svojih. Kljub nasilju je uspelo določenim ljudem pod krinko uspeti prodreti v dokumentacijsko sobo in pobrati številne dokumente, ki so kasneje igrali
=== Združitev Nemčij ===
Vrstica 134:
Tisti, ki so nasprotovali odprtju arhivov, so kot razlog navedli zasebnost. Menili so, da bi informacije v dokumentih vodile k negativnim čustvom do nekdanji članov Stasija in v določenem trenutku povzročile nasilje. Pastor [[Rainer Eppelmann]], ki je po marcu 1990 postal minister za obrambo in razorožitev je menil, da bi novo politično svobodo za nekdanje pripadnike Stasija ogrozila dejanja maščevanja. Ministrski predsednik [[Lothar de Maizière]] je šel celo tako daleč, da je predvidel umore. Prav tako so bili proti uporabi dokumentacije za pregon Stasijevih agentov trdeč, da niso bili vsi nekdanji člani kriminalci in ne bi smeli biti kaznovani zgolj zato, ker so bili člani. Bili so tudi taki, ki so verjeli, daj je bil praktično vsak kriv nečesa. Peter Michael Diestel, minister za notranje zadeve, je bil mnenja, da dokumenti ne bi smeli biti uporabljeni za ugotovitev nedolžnosti ali krivde, in trdil, da "obstajata zgolj dve vrsti posameznikov, ki so bili dejansko nedolžni v tem sistemu, to je novorojeni in alkoholiki".
Na drugi strani so trdili, da ima vsak pravico imeti dostop do svojega dokumenta, da morajo biti dokumenti odprti za preiskavo nekdanjih agentov Stasija in njihov pregon, kot tudi to, da ne morejo več delovati v uradih. Odprtje dokumentov bi prav tako pomagalo očistiti govorice, ki so krožile naokrog. Nekateri so verjeli, da bi morali biti tudi politiki, ki so bili vpleteni v delo Stasija, preiskovani.
Usoda dokumentov je bila končno odločena s s sporazumom o združitvi Zvezne republike Nemčije in Nemške demokratične republike. Sporazum je ob še nadaljnem upoštevanju zakonodaje Vzhodne Nemčije dovolil večji dostop in uporabo dokumentov. Vzporedno z odločitvijo, da se arhiv hrani na osrednji lokaciji na Vzhodu, je bilo odločeno tudi o tem, kdo ima lahko vpogled v dokumente, pri čemer dovoljuje vsakemu posamezniku, da vidi svoj dosje. Leta 1992 je bil sledeč preklicu tajnosti po odločitvi nemške vlade arhiv Stasija odprt.
== Viri ==
| |||