Stasi: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 122:
Ob preiskovanju javnih skladov s strani nemškega parlamenta, ki so izginili po [[Padec Berlinskega zidu|padcu Berlinskega zidu]], je bilo ugotovljeno, da je Vzhodna Nemčija predala velike količine denarja [[Martin Schlaff|Martinu Schlaffu]] preko računov v Vaduzu, prestolnici Liectensteina, v zameno za dobrine pod zahodnim embargom. Poleg tega so visoki častniki nekdanjega Stasija nadaljevali svoje kariere na vodilnih mestih Schlaffovih tovarn<ref name="Martin Schlaff">{{cite web |url=http://www.haaretz.com/weekend/special-report-the-schlaff-saga/the-schlaff-saga-laundered-funds-business-ties-to-the-stasi-1.312799 |title=The Schlaff Saga / Laundered funds & 'business' ties to the Stasi |date=7 September 2010 |publisher=Haaretz}}</ref>. Preiskave so zaključile, da je Schlaffov imperij družb imel ključno vlogo pri Stasijevih poskusih zavarovanja finančne prihodnosti njihovih agentov in ohranitve obveščevalnega omrežja živega<ref name="Martin Schlaff"/>.
== Obnovitev dokumentov Stasija ==
[[Slika:Bundesarchiv Bild 183-1990-0116-013, Berlin, Stürmung Stasi-Zentrale.jpg|thumb|Protestniki pred poslopjem Stasija v Berlinu]]
V času političnega preobrata, v Nemčiji poznanega pod imenom die Wende, in [[Mirna revolucija|mirne revolucije]] jeseni 1989 so urade Stasija preplavili številni protestniki. Do tega trenutka je Stasiju uspelo uničiti po ocenah približno 5% vseh dokumentov<ref>"http://www.wired.com/politics/security/magazine/16-02/ff_stasi</ref> sestavljenih po nekaterih izračunih iz ene miljarde listov papirja<ref>[http://books.google.com/books?id=tXywBrmhPTUC&pg=PP1&lpg=PP1&dq=god%27s+jury#v=onepage&q&f=false]</ref>.
Ko je državna politika Vzhodne Nemčije pričela popuščati, je za njo šel tudi Stasi. Začeli so uničevati obsežne datoteke, ki so jih držali pri sebi, tako na roke kot z uporabo drobilnikov. Ko so te dejavnosti postale znane, so pred zgradbami Stasija izbruhnili protesti<ref>[http://www.stasimuseum.de/en/enindex.htm The Stasi Headquarters] Središče Stasija je danes muzej, odprt za javnost.</ref>. Na večer 15. januarja 1990 se je pred vhodom glavne stavbe Stasija v Vzhodnem Berlinu zbrala večja skupina ljudi, da bi ustavila njihovo početje, v njihovih glavah se je pletla misel, da bi morali biti vsi ti dokumenti njim dostopni, uporabljeni za kaznovanje tistih, ki so bili vpleteni v Stasijeve akcije. Število protestnikov je raslo do te mere, da so uspeli prebiti policijski zid in vstopili v kompleks. Pri tem so postali tudi nasilni, uničevali so vrata, okna, pohištvo, portrete [[Erich Honecker|Ericha Honeckerja]], predsednika države. Med to množico so se znašli tudi uradniki zahodnonemške vlade, prav tako nekdanji neuradni sodelavci Stasija, ki so dokumente hoteli uničiti. Ena od domnev, zakaj Stasijevi varnostniki niso začeli streljati na protestnike, je bil prav strah, da bi zadeli koga od svojih. Kljub nasilju je uspelo določenim ljudem pod krinko uspeti prodreti v dokumentacijsko sobo in pobrati številne dokumente, ki so kasneje igrali kjlučno vlogo pri lovljenju nekdanjih članov Stasija.
=== Združitev Nemčij ===
Z združitvijo Vzhodne in Zahodne Nemčije 3. oktobra 1990 je bil ustanovljen Urad zveznega komisarja za arhive Stasija<ref>[http://www.bstu.bund.de/cln_029/nn_710332/EN/Office/office__node.html__nnn=true Functions of the BStU], from the English version of the official BStU website</ref>, s katerim se je začela razprava o tem, ali naj dokumenti ostanejo zaprti ali odprti za javnost.
Tisti, ki so nasprotovali odprtju arhivov, so kot razlog navedli zasebnost. Menili so, da bi informacije v dokumentih vodile k negativnim čustvom do nekdanji članov Stasija in v določenem trenutku povzročile nasilje. Pastor [[Rainer Eppelmann]], ki je po marcu 1990 postal minister za obrambo in razorožitev je menil, da bi novo politično svobodo za nekdanje pripadnike Stasija ogrozila dejanja maščevanja. Ministrski predsednik [[Lothar de Maizière]] je šel celo tako daleč, da je predvidel umore. Prav tako so bili proti uporabi dokumentacije za pregon Stasijevih agentov trdeč, da niso bili vsi nekdanji člani kriminalci in ne bi smeli biti kaznovani zgolj zato, ker so bili člani. Bili so tudi taki, ki so verjeli, daj je bil praktično vsak kriv nečesa. Peter Michael Diestel, minister za notranje zadeve, je bil mnenja, da dokumenti ne bi smeli biti uporabljeni za ugotovitev nedolžnosti ali krivde, in trdil, da "obstajata zgolj dve vrsti posameznikov, ki so bili dejansko nedolžni v tem sistemu, to je novorojeni in alkoholiki".
== Viri ==
| |||