Alojz Rebula: Razlika med redakcijama

Njegova bibliografija je obširna in obsega različne kroge pripovednega ustvarjanja: [[pesem|pesmi]], [[črtica (v pripovedništvu)|črtice]], [[novela|novele]], [[dnevnik|dnevnike]], [[radijska igra|radijske igre]], [[esej|eseje]], [[roman|romane]], [[drama|dramska besedila]] in [[potopis|potopise]]. Poleg literarnega ustvarjanja je prevajalec [[antika|antičnih]] tekstov in [[Sveto pismo|Svetega pisma]], kot publicist pa piše rubriko Credo v katoliškem tedniku Družina.

Poleg jezika je na izpostavljenem mestu tudi etnični [[humanizem]], kjer se vprašanje narodovega obstoja prepleta z vprašanji osebnega značaja. V tem smislu so izgovorjene besede Rebulovega junaka iz novele Votel je Kras: ''»Narodna zavest tukaj ni akademska, intelektualna, ne, ampak vsakdanja in intimna, zagrizena je nekje na dnu, pri sami koreniki ljubezni. Zvestoba narodu sega tja do našega substrata, tja do erosa.«'' Narodno odpadništvo posledično Rebula presoja z moralnega stališča. Gre za etnični humanizem,, ki sega v območje moralnega, a je hkrati daleč od tega, da bi se sprevrgel v [[nacionalizem]].

Ideje njegovih del zaobjamejo globlje bivanjske problematike sodobnega sveta in človeka v njem. V ospredju je nasprotje med ničem in smislom, ki se pri romanesknih junakih kaže v nihanju med obema skrajnostma, toda dokončnega stanja ničnosti ali vnaprejšnjega [[nihilizem|nihilizma]] ne poznajo. Kljub vdajanju v usodo in izgubljanju smisla v svetu, ki ga zaznamo iz stavka ''Senčnega plesa'': ''»Vračal se je v temo«'', ostaja želja po pravem smislu življenja in iskanju človečnosti v sebi. Humanistično sporočilo razkrivajo besede, ki jih Rebula položi v usta porimljanjenega barbara Nemeziana ''V Sibilinem vetru'': ''»Saj končno tudi meni svoboda, kakor domovina, nista bili več sredstvi - cilj je bil samo eden, biti človek.«''

Pomembno mesto v njegovem opusu zasedajo vpletene krščanske vrednote, ki izražajo usmerjenost v transcendenco in odprtost do skrivnostnega. Pisateljevemu človeku se od prvih novel postavlja vrsta bivanjskih dilem in vprašanj, ki se od dela Senčni ples naprej obrnejo v iskanje Smisla in dobivajo vedno več [[katolicizem|katoliških]] komponent. Slednje se ne kažejo le v junakovih zagovarjanjih katoliških vrednot in razmišljanj o veri, temveč celo v samih imenih ulic in trgov v delu ''V Sibilinem vetru'' in ''Jutri čez Jordan'': Ne kradi, Spoštuj očeta in mater, Ne kolni Boga, ulica Ne bodi pristranski z ubožcem in ne ugodljiv mogočnežu in ostale. Pisateljev pogled na vero pa ne razbiramo zgolj iz besed in dejanj njegovih junakov, saj svoje lastno razmišljanje o doživljanju vere zapiše v dnevniku ''Vrt bogov'': ''»Vera v svojem bistvu ni občutenje in še manj čustvo. Praviloma se za Boga odločiš. Bistvo vere je v tem, da verujoči stavi na nevidno /…/ sredi tudi zanj nerazložljive drame sveta. Tragičnost, ki ga melje, pomeni tudi zanj strašen argument proti božjemu bivanju. Toda še strašnejši argument za božje bivanje je sla po neskončnem, ki melje njegove možgane in srce…«''

Nekatera dela so njegovega opusa so vezana na [[Kras]] in [[Trst]], ki ga prikazuje s perspektive slovenstva. V Zelenem izgnanstvu je lepota kraške pokrajine opisana z besedami: ''»Z rokami na hrbtu je zrl v zemeljsko čudo, kjer je sredi eksplozije krošenj in ščebetov dolga podzemeljska reka prinašala na dan sporočilo kraških globin«''. Delo, ki predstavlja Trst in okolico v povojnem času pa je ''Senčni ples'', katerega glavni junak Silvan pravi: ''»Za Slovence je važno mesto…«.''

Dogajanje v romanu je v posredni ali neposredni zvezi z glavnim junakom Silvanom Kandorjem, ki pri 26. letih izgubi svojo ženo Nadjo. Kot mlad vdovec se vrne na svoj dom, v [[Trst]], kjer živi z ostalimi člani svoje družine, bratoma Sandrom in Bertom ter z materjo Zofijo. Zaposli se kot profesor v slovenski gimnaziji, kasneje pa kot uradnik angloameriške vojaške uprave. Vzporedno z njegovo zgodbo se odvija tudi Sandrova zgodba, ki s težaškim delom na železniški progi ni spravljiv, zato koleba med odločitvijo o napredovanju v službi ali pa izselitvijo v [[Avstralija|Avstralijo]]; izbere drugo. Ker Silvan najde oporo za življenje le še v pomoči in motivaciji zatiranemu slovenskemu narodu se odloči, da bo sodeloval pri pisanju za slovensko glasilo z imenom Čupa. V [[roman]] je vključena še vrinjena zgodba, saj je glavna oseba povesti, ki jo za glasilo piše Silvan, kraški [[slovenecSlovenec|Slovenec]] Jernej Jerobnik, ki si v [[Trst|Trstu]] gmotno opomore in se asimilira z italijanskim večinskim okoljem. Silvan se čustveno naveže na Noro, hčerko svojega nekdanjega profesorja, s katerima Silvan razpravlja o mnogih filozofskih vprašanjih in polemikah. V zgodbi se na več mestih pojavi tudi Silvanov prijatelj Abdon, katerega Silvan pusti na cedilu, ko mu obljubi, da ga bo spremljal na izlet v [[Pariz]], saj te obljube nikoli ne izpolni.