Papež Gregor II.: Razlika med redakcijama

| parents = oče Marcel [[Savelli]]<br>mati Honesta

Gregor II. izhaja iz ugledne rimske rodovine Savelli (Sabellus). Očetu je bilo ime Marcel, materi pa Honesta.

V marsičem je Gregor posnemal svojega velikega soimenjaka [[papež Gregor I. |Gregorja Velikega]]. Kakor je Gregor I. s svojim odločnimnastopom inprepričal milimhunskega nastopom prepričalkralja [[Atila]], da je prizanesel Rimu in Italiji, tako je Gregor II. prepričal ravenskega eksarha in njegovega zaveznika Langobardilangobardskega[[Langobardi|langobardskega]] kralja Liutpranda[[Liutprand]]a, da je padelodnehal predod papežem na kolenaobleganja, obljubil Rimu svoje varstvo in položil v dar na grob [[sveti Peter|svetega apostola Petra]] svoj kraljevski plašč, zlati meč in krono. <ref>{{navedi knjigo|author=Maks Miklavčič|title=Leto svetnikov I |page=456s}}</ref>

Že od zgodnje mladosti je bil povezan s [[papež|papeškim]] dvorom in je bil v cerkveni službi. Kod [[diakon]] je spremljal svojega predhodnika [[papež Konstantin|Konstantina]] na potovanju v Carigrad, kjer sta preživela leto dni. S cesarjem sta se srečala v Nikomediji 711. Tu je cesar poljubil papežu noge v znamenje pokorščine, papež pa mu je podelil obhajilo kot znamenje sprejema v skupnost z vesoljno Cerkvijo. Predvsem po njegovi zaslugi se je cesar poslovil od papeža z vsem spoštovanjem, čeprav mu ni v vsemuvsem ugodil.<ref>{{navedi splet|url=http://atheism.about.com/library/glossary/western/bldef_constantinei.htm|title=Constantine | accessdate=2013-3-2|publisher=Agnosticism / Atheism}}</ref>

[[Justinijan II.|Justinijanov]] naslednik, samodržec [[Leon III.]] pa je začel gonjo zoper češčenje svetih podob ([[ikonoklazem]]). Čeprav prvih petnajst let svojega vladanja ni nasprotoval tozadevnemu češčenju, se je kar naenkrat prelevil v nasprotnika podob. inNajprej je ukazal, da jih morajo obesiti tako visoko, da jih verniki ne bodo mogli več poljubljati; nato je ukazal zidne slike ali mozaike prebeliti ali ostrgati, druge slike pa je dal povsod uničevati,. karTo je utemeljevalopravičeval z mnenjem, češ da [[muslimani|mohamedanci]] in [[judje|judje]] zato nočejo sprejeti krščanstva, ker le-to podobe malikuje. Ko je od papež Gregorja II. zahteval, naj ukaže uničevanje svetih podob tudi na Zahodu, se je papež uprl in tako ravnanje celo obsodil. Od tedaj naprej Gregor ni bil več varen; cesar ga je prek svojega namestnika hotel večkrat ujeti in celo umoriti, pa mu je vedno spodletelo.

Papež je s svojim odločnim nastopom in doslednostjo - ko se je podal osebno v tabor Langobardov, ki so oblegali Rim - pridobil na svojo stran celo ravenskega eksarha. Čeprav ga prištevamo še med "bizantinske" papeže, je to treba sprejeti s pridržkom: ni bil namreč Grk, ampak Rimljan; poleg tega se je uspešno upiral bizantinskemu nasilju, da je imel pravzaprav v Italiji večjo oblast on, kot sam cesar.<ref>{{navedi knjigo|author=F. Chobot|title= A pápák története |page=116s}}</ref><ref>{{navedi knjigo|author=Maks Miklavčič|title=Leto svetnikov I |page=455s}}</ref>

Največji uspeh papeža Gregorja II. je bilo uspešno misijonarjenje [[sveti Bonifacij|Bonifacija]] med Nemci oziroma [[Bavarska|Bavarci]], kamor ga je on poslal in posvetil za škofa.