Alojz Rebula: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
|||
Vrstica 1:
{{Infopolje Oseba
| name = Alojz Rebula
Vrstica 19 ⟶ 18:
== Literarno delo ==
Njegova bibliografija je obširna in obsega različne kroge pripovednega ustvarjanja: [[pesem|pesmi]], [[črtica|črtice]], [[novela|novele]], [[dnevnik|dnevnike]], [[radijska igra|radijske igre]], [[esej|eseje]], [[roman|romane]], [[drama|dramska besedila]] in [[potopis|potopise]], kot publicist pa piše rubriko Credo v katoliškem tedniku Družina.
Na liceju v [[Videm|Vidmu]] je pisal stihe v [[latinščina|latinščini]], sestavil dramo v [[italijanščina|italijanščini]] in dnevnik v [[slovenščina|slovenščini]]. Nato se je posvetil pisanju v slovenščini, krajša dela je objavljal v primorskih revijah. Leta 1954 je napisal prvi roman Devinski sholar in z njim se je začela tudi ponavljajoča tematika preprostega kmečkega fanta, ki si je z izobrazbo, mislijo, umetnostjo ter kulturo izboril boljši socialni status. Takšne junake predstavljajo Gomer iz Devinskega sholarja, Silvan Kandor iz Senčnega plesa in Mardon-Nemezijan iz Sibilinega vetra. Vsi ti glavni junaki imajo Rebulove avtobiografske poteze.
Več njegovih del je prevedenih v sosednje jezike ([[italijanščina|italijanščina]], [[srbohrvaščina]]) in ostale evropske jezike.
===Rebula dojema pisateljevanje kot poslanstvo in poklic===
Postati pisatelj je zanj pomenilo zahtevno odločitev. V času fašizma je doživel hude mladostne pretrese ter prebil travmo jezikovne zatrtosti, saj je bil njegov jezik potisnjen v zasebni geto in obsojen na likvidacijo. Odločitev za študij v [[Ljubljana|Ljubljani]] v negotovih povojnih letih ga je dokončno zavezala slovenstvu in globoko determinirala njegovo literarno delo.
Narodna in jezikovna vprašanja presega in dopolnjuje [[eksistencializem|eksistencialna]] problematika, njegovo tesnobno iskanje Smisla, Absolutnega, ki izhaja iz spoznanja o tragičnosti človekovega bivanja. Pravo pot k Smislu najde Rebula v [[krščanstvo|krščanstvu]], h kateremu ga je, kot pravi sam, pritegnilo življenje samo.
Posega tudi v aktualno občečloveško problematiko, in sicer s kritiziranjem slovenskih političnih razmer in prikazovanjem človeške usode, ujete v socialne in duhovne vrtince.
V vseh njegovih delih se, po mnenju Fabjan Bajčeve, kaže trojna problematika:
• Narodnostna problematika in [[narodna manjšina|manjšinstvo]]: idejo narodnosti gradi na osebni izkušnji [[slovenska manjšina v Italiji|zamejca]], ki je razpet med italijansko brezbrižnostjo za narodnostna vprašanja Slovencev ter usodno navezanost na narod in njegov jezik. Rebula je zapisal: ''"Kaj naj si človek za tistih nekaj ur, ki so mu odmerjene na tej bežni zemlji, bolj želi kot nekaj zdrave narodne zavesti! Kaj naj si bolj želi kot ta vsaj za silo pomirjujoči domicilski izkaz sredi nepomirjujočega izgnanskega kozmosa! In če je Slovenec, kaj naj si bolj želi, ko da gleda v čudež in grozo prostora in časa iz neke umirjene slovenske polnosti. Saj mu je samo enkrat dano razkošje življenja in smrti: nič več kot enkrat mu je dano razkošje, da je Slovenec."''
== Dela ==▼
• Problem umetnika in smisel oziroma vrednotenje [[umetnost|umetnosti]], in to glede na družbo - torej se ukvarja z vprašanji koliko umetnost vpliva na življenje in če ima smisel; ter glede na umetnika samega – v začetnem opusu je imela umetnost absolutno vrednost, nato pomenijo mnogo več vera in moralne vrednote.
• [[eksistencializem|Eksistencialna]] problematika, ki je v njegovih romanih predmet pogovorov in diskusij raznih junakov in poglablja smisel dogajanja. Kljub temu da se pisatelj opredeljuje za [[krščanstvo|krščanstvo]], se nenehno izprašuje in izraža dvome v krščansko eshatologijo (o zadnjih ciljih življenja in sveta), ter jo vedno na novo izbira kot najboljšo.
===Rebulova poetika===
Na najbolj izpostavljenem mestu med vrednotami je [[jezik]], ki je edino, kar brani manjšini integracijo v večino ter hkrati kot [[materni jezik]] omogoča človekovo preobrazbo in s tem proces preobrazbe sveta. Beseda mu pomeni boj za lastno ogroženo identiteto in kot pravi sam: ''»Velike oblike ne rojeva stilno hotenje, ampak sila srca in duha.«''
Poleg jezika je na izpostavljenem mestu tudi etnični [[humanizem]], kjer se vprašanje narodovega obstoja prepleta z vprašanji osebnega značaja. V tem smislu so izgovorjene besede Rebulovega junaka iz novele Votel je Kras: ''»Narodna zavest tukaj ni akademska, intelektualna, ne, ampak vsakdanja in intimna, zagrizena je nekje na dnu, pri sami koreniki ljubezni. Zvestoba narodu sega tja do našega substrata, tja do erosa.«'' Narodno odpadništvo posledično Rebula presoja z moralnega stališča. Gre za etnični humanizem, ki sega v območje moralnega, a je hkrati daleč od tega, da bi se sprevrgel v [[nacionalizem]].
Ideje njegovih del zaobjamejo globlje bivanjske problematike sodobnega sveta in človeka v njem. V ospredju je nasprotje med ničem in smislom, ki se pri romanesknih junakih kaže v nihanju med obema skrajnostma, toda dokončnega stanja ničnosti ali vnaprejšnjega [[nihilizem|nihilizma]] ne poznajo. Kljub vdajanju v usodo in izgubljanju smisla v svetu, ki ga zaznamo iz stavka Senčnega plesa: ''»Vračal se je v temo«'', ostaja želja po pravem smislu življenja in iskanju človečnosti v sebi. Humanistično sporočilo razkrivajo besede, ki jih Rebula položi v usta porimljanjenega barbara Nemeziana V Sibilinem vetru: ''»Saj končno tudi meni svoboda, kakor domovina, nista bili več sredstvi - cilj je bil samo eden, biti človek.«''
Pomembno mesto v njegovem opusu zasedajo vpletene krščanske vrednote, ki izražajo usmerjenost v transcendenco in odprtost do skrivnostnega. Pisateljevemu človeku se od prvih novel postavlja vrsta bivanjskih dilem in vprašanj, ki se od dela Senčni ples naprej obrnejo v iskanje Smisla in dobivajo vedno več [[katolicizem|katoliških]] komponent. Slednje se ne kažejo le v junakovih zagovarjanjih katoliških vrednot in razmišljanj o veri, temveč celo v samih imenih ulic in trgov v delu V Sibilinem vetru in Jutri čez Jordan: Ne kradi, Spoštuj očeta in mater, Ne kolni Boga, ulica Ne bodi pristranski z ubožcem in ne ugodljiv mogočnežu in ostale. Pisateljev pogled na vero pa ne razbiramo zgolj iz besed in dejanj njegovih junakov, saj svoje lastno razmišljanje o doživljanju vere zapiše v dnevniku Vrt bogov: ''»Vera v svojem bistvu ni občutenje in še manj čustvo. Praviloma se za Boga odločiš. Bistvo vere je v tem, da verujoči stavi na nevidno /…/ sredi tudi zanj nerazložljive drame sveta. Tragičnost, ki ga melje, pomeni tudi zanj strašen argument proti božjemu bivanju. Toda še strašnejši argument za božje bivanje je sla po neskončnem, ki melje njegove možgane in srce…«''
Za romane so značilni slikoviti opisi narave, ki vnašajo optimistično razpoloženje. Te impresije narave imajo podlago v realnem svetu pisatelja, saj sam pravi, da v romanih slika svoje sprehode tako, da jih postavi v drug svet. Posebej rad se navezuje na obsavsko pokrajino v [[Loka pri Zidanem Mostu|Loki]], kjer ga, kot pravi sam, najbolj nagovarjajo zeleni gozdovi, ki jih iz domačega okolja ni poznal. ''»V Loko je pisca teh vrstic pripeljala v poletju 1948 ljubezen. A takoj je tudi Loka postala ljubezen«, je zapisal v svojem poklonu Loki.''
Nekatera dela so njegovega opusa so vezana na [[Trst]], ki ga prikazuje s perspektive slovenstva. Delo, ki predstavlja Trst in okolico v povojnem času je Senčni ples, katerega glavni junak Silvan pravi: ''»Za Slovence je važno mesto…«.''
Problem razpetosti med domačijstvom in kozmopolitstvom rešuje z ravnotežjem med obema silama in težnjo po univerzalnosti: ''»Provincialnost je zaprtost objektivnemu kriteriju kulturne vrednote, svetovljanstvu je odprtost takšnemu kriteriju. Gre za vrednoto samo na sebi ne glede na narodno ali sociološko zaznamovanost: za občečloveško vrednoto torej.«''
====Senčni ples====
Dogajanje v romanu je v posredni ali neposredni zvezi z glavnim junakom Silvanom Kandorjem, ki pri 26. letih izgubi svojo ženo Nadjo. Kot mlad vdovec se vrne na svoj dom, v [[Trst]], kjer živi z ostalimi člani svoje družine, bratoma Sandrom in Bertom ter z materjo Zofijo. Zaposli se kot profesor v slovenski gimnaziji, kasneje pa kot uradnik angloameriške vojaške uprave. Vzporedno z njegovo zgodbo se odvija tudi Sandrova zgodba, ki s težaškim delom na železniški progi ni spravljiv, zato koleba med odločitvijo o napredovanju v službi ali pa izselitvijo v [[Avstralija|Avstralijo]]; izbere drugo. Ker Silvan najde oporo za življenje le še v pomoči in motivaciji zatiranemu slovenskemu narodu se odloči, da bo sodeloval pri pisanju za slovensko glasilo z imenom Čupa. V [[roman]] je vključena še vrinjena zgodba, saj je glavna oseba povesti, ki jo za glasilo piše Silvan, kraški [[slovenec|Slovenec]] Jernej Jerobnik, ki si v [[Trst|Trstu]] gmotno opomore in se asimilira z italijanskim večinskim okoljem. Silvan se čustveno naveže na Noro, hčerko svojega nekdanjega profesorja, s katerima Silvan razpravlja o mnogih filozofskih vprašanjih in polemikah. V zgodbi se na več mestih pojavi tudi Silvanov prijatelj Abdon, katerega Silvan pusti na cedilu, ko mu obljubi, da ga bo spremljal na izlet v [[Pariz]], saj te obljube nikoli ne izpolni.
Junak Silvan na erotičnem, socialnem in ustvarjalnem področju doživlja razkroj, ki vodi iz nekdanje celovitosti v dvom ali celo zanikanje. Ljubezen se mu razkriva kot druženje dveh samot, etos se pod vplivom družbenih danosti spreminja v nekaj, kar je daleč od nekdanje skladnosti med mislijo in delom, celo poezija izgublja vrednost vzora in preroštva ter postaja izključno tržno blago. Eksistencialna negotovost prevzema tudi ostale osebe, a nobena od njihovih poti ne vodi v nihilizem, saj kljub temu, da vrednote izginjajo, ne izginja hotenje po njih. Pomemben motiv izseljenstva zasledimo v zgodbi brata Sandra, ki kaže na socialno plast besedila. S subjektivnimi avtorjevimi prizadevanji je povezana tudi zgodba o Jerobniku, ki izgubi svojo narodno pripadnost in se poitalijanči. Ena izmed bistvenih sestavin romana je usodnost, zato vztrajanje v nesmislu in nemoč pred smrtjo polnita človeka s strahom, hkrati pa odpirata možnost za njegovo uresničitev. Ta uresničitev se izkaže tudi v stavku: ''»Ne živi zase«'', ki velja za poglavitno sporočilo dela.
====V Sibilinem vetru====
Dogajalni čas je postavljen v obdobje cesarja [[Mark Avrelij|Marka Avrelija]] in rimskih vojn. Zgodbo svojega življenja pripoveduje starec Nemezian, čigar rod je živel v okolici [[Ptuj|Ptuja]] in padel v sužnost, potem ko se je uprl rimskim osvajalcem. Še otroka ga pošljejo na delo h kurjaču, od koder ga osvobodi gospodar tribun Kvint Furij Apulej in ga pošlje skupaj s sinom Lateranom študirat v [[Grčija|Grčijo]], saj v njem prepozna pametnega dečka. Nemezian prijateljuje s sošolcem, gorečnim kristjanom Internuncijem in je zaljubljen v nekdanjo sosužnjo Psiho, ki pa umre, ko se je hotela ubraniti nasilnosti svojega lastnika. Apulej je tako zadovoljen z Nemezianom, da ga posinovi in mu v oporoki nameni del svojega bogastva. Po Apulejevi smrti se Nemezian odpove dediščini in vdovi Mamei, ki ga je vpeljala v svet spolnosti in gre za vojaka v [[Rimska legija|rimsko legijo]] IV. Fidelis. Kot legionar potuje po cesarstvu, vmes zboli za [[kuga|kugo]], a jo preživi. Postane upornik proti cesarstvu in je po izdaji tovariša Organika, ki dela za rimsko obveščevalno službo zaprt v rudnik Lotosove poljane na Sinaju, kamor pripeljejo po nekaj letih tudi rojaka Profutura. Z njim pobegne in po čudežu preživi. Z ljubico Elektro, ki ga je čakala, obišče Internuncija, ki nevarnosti navkljub vzdržuje krščansko občino. Spet se pridruži legiji in na vojnih pohodih ureja zapiske vojskovodji in cesarju Marku Avreliju. Kot odslužen vojak se vrne na Slovensko, kjer se zadržuje v Poetoviji ([[Ptuj|Ptuju]]) in Emoni ([[Ljubljana|Ljubljani]]) in se nazadnje ustali ob [[Timava|reki Timavi]], na zdajšnji skrajni zahodni slovenski meji.
Delo je berljivo na treh ravneh: zgodovinski, narodni in eshatološki ravni. V njem najdemo občutenje žalosti, smrti, osamljenosti, nepomirljivosti, od prve poduhovljene ljubezni do zakonske ljubezni, od suženjstva do svobode. Glavni junak je pravzaprav Alojz-Luigi, ki se je iz suženjstva oziroma manjšinstva povzpel preko kulture, filozofije, ljubezni ter vere v neko duhovno zrelost in uravnoteženost, iz katere gleda vse življenjske pojave sicer s prizadetostjo, s sočustvovanjem, a brez obupa, brez razrvanosti, brez kompleksov.
Avtor je sam izjavil, da je roman postavil v zgodovino, saj mu omogoča popolno svobodo opisovanja sedanjosti, je torej preobleka sedanjosti. Njegove zgodovinske zgodbe je torej treba brati kot zgodbe iz aktualnega življenja, ki jih je postavil v preteklost, zato da svobodneje izraža svoja stališča in opisuje ljudi ter istočasno poudari, da je človek v vseh zgodovinskih dobah v bistvu enak. Zgodovino presoja z etičnega vidika: v njej gleda predvsem boj med dobrim in zlom v človeku samem, ta boj pa je že od Adama in Eve enak. Zunanji in tehnični napredek mu ne pomenita nič, edini napredek je v premagovanju strasti in v duhovni rasti. Za osnovno sporočilo dela bi torej lahko postavili besedno zvezo: biti človek.
== Bibliografija ==
'''Romani'''
*''Četverorečje'' (2011)
Vrstica 68 ⟶ 102:
*''Severni križ'' (1994)
*''Krščanska avantura'' (1970)
*1969 - [[nagrada Prešernovega sklada]] za roman ''V Sibilinem vetru''
*1995 - [[Prešernova nagrada]] za literarni opus
*1997 - mednarodna nagrada Acerbi za [[italijanščina|italijanski]] prevod njegovega romana ''V Sibilinem vetru'' (prevod [[Diomira Fabjan Bajc]])
*2005 - nagrado [[kresnik]] za roman ''Nokturno za Primorsko'' kot najuspešnejši roman leta
*2012 - italijanska literarna nagrada Mario Rigoni Stern za roman ''Nokturno za Primorsko'' (prevod [[Martina Clerici]])
== Glej tudi ==
Vrstica 78 ⟶ 119:
== Viri ==
* [[Jože Pogačnik]]: ''Zgodovina slovenskega slovstva VIII.'' Maribor: Obzorja, 1972.
* [[Miran Košuta]]: ''Krpanova sol.'' Ljubljana: Cankarjeva založba, 1996.
* Marjeta Žebovec: ''Slovenski književniki rojeni od leta 1920 do 1929.'' Ljubljana: Karantanija, 2007.
* [[Miran Štuhec]]: ''Slovenska esejistika v drugi polovici dvajsetega stoletja.'' Ljubljana: Slovenska matica, 2003.
* [[Helga Glušič]]: ''Slovenska pripovedna proza v drugi polovici dvajsetega stoletja.'' Ljubljana: Slovenska matica, 2002.
* [[Marija Pirjevec]]: ''Nekatere tipološke črte slovenskega pripovedništva na Tržaškem.'' Iz: Zbornik predavanj. Seminar slovenskega jezika, literature in kulture (31): Ljubljana, 1995.
* Slovenski kulturni klub Trst: ''Večer z Alojzom Rebulo.'' Trst: Mladika, 1989.
* [[Lino Legiša]]: Alojz Rebula v ''Slovenski bibliografski leksikon'': http://nl.ijs.si:8080/fedora/get/sbl:2469/VIEW/.
* Tatjana Rojc: ''Pogovori z Alojzom Rebulo ob pisateljevi petinosemdesetletnici.'' Celje: Celjska Mohorjeva družba, 2009.
* Alojz Rebula in drugi: ''Obsavska stoletja.'' Zbornik o Loki ob 800-letnici župnijske cerkve sv. Helene. Novo mesto: Goga, 2008.
== Zunanje povezave ==
*
* [http://www.ff.uni-lj.si/hp/dnsk/b.exe?name=snsk&expression=alojz+rebula Diplomske naloge na temo Alojz Rebula]
{{-}}
{{PrejemnikiNagradePresernovegaSklada}}
| |||