Nevrologija: Razlika med redakcijama

{{ton}}

 

Sama beseda je starogrškega izvora (νεῦρον – kar pomeni živec in λογία – ki v dobesednem pomenu pomeni beseda in jo lahko tukaj uporabljamo kot študija). Nevrologija je interdisciplinarna veda, ki se ukvarja z diagnostiko in zdravljenjem vseh bolezni, ki lahko prizadenejo živčevje. Sem spadajo tako bolezni, ki neposredno vplivajo na centralni, periferni in avtonomni živčni sistem, kot tudi stanja, ki posredno povzročajo bolezenska stanja. To so bolezni žilja (npr. kap) in bolezni mišic (npr. miopatije, distrofije).

*Parkinsonova bolezen in njej pridruženi sindromi

*multipla skleroza

'''Epilepsija''' je družbeno stigmatizirana bolezen, ki se lahko pojavi v kateremkoli življenjskem obdobju. Splošno je najbolj znana oblika bolezni generaliziran epileptični napad (grand mal), kjer bolnik nenadoma pade po tleh, se slini, silovito udarja okoli sebe. To se nadaljuje par minut, nato se bolnik umiri. Samega dogodka se ne spominja. Druge oblike te bolezni zajemajo absence, ki v bistvu niso krči ampak kratkotrajna izguba zavesti. Ta se pojavlja najpogosteje pri otrocih in izgleda tako, da je otrok kratek čas odsoten. Pri diagnosticiranju te bolezni nam velikokrat pomagajo očividci, ki povejo, kaj se je zgodilo. Natančno diagnostiko pa v bolnicah izvedemo z elektroencefalogramom.

'''Motnje gibanja''' se delijo na dve skupini. V prvo spadajo bolezni, ki povzročajo upočasnjenost gibanja in togost telesa. Najbolj značilna, ki spada v to skupino je Parkinsonova bolezen. Prepoznamo jo po 4-ih glavnih značilnostih: tremorju, ki je v mirovanju, upočasnjenosti, nagnjenosti h padcem in rigidnosti. Preden so odkrili zdravilo za to bolezen, so bili vsi bolniki praktično nepokretni, danes pa je z zdravljenjem postala kronična bolezen, ki omogoča kolikor toliko normalno življenje. V drugo skupino motenj gibanja spadajo tiste, kjer je gibanja preveč. Bolezni, ki spadajo sem so: tremor, horea, balizem, tiki, distonija, mioklonus. Vsaka od teh ima svoje značilnosti, skupen faktor pa so nenadni zgibki mišic. Nekateri so sunkovit, drugi manj.

 

=== Ocena hoje ===

*antalgična hoja – preiskovanca boli

*ortopedska hoja – preiskovanec ima eno nogo krajšo kot drugo ali pa težave s kolkom

 

=== Pregled možganskih živcev ===

 

'''Prvi živec''' pod imenom '''nervus olfactorius''' skrbi za zaznavo vonjav. Njegovo nitje poteka iz predela nosu do sprednjega spodnjega dela možganov, kjer je center voha. Pregled je seveda zelo enostaven, pacient bo dobil za povohat različne stvari. Pri tem mora seveda imeti zaprte oči, da sestave ne vidi, in zatisnjeno eno nosnico, da primerjamo voh na eni in drugi strani. Ob tem ko povoha, mora sestavino poimenovati. Pred tem je smiselno povprašati, ali ima pacient nahod ali kakšen drug razlog, da tega testa ne bi bilo možno izvesti.

Pri pregledu je pomembna '''inspekcija''', torej ogled telesa, kjer iščemo usahle mišice, povešeno veko ali ustni kot, razne brazgotine, kakor tudi si ogledujemo držo telesa, način hoje itd. Nato sledi '''palpacija''', kjer potipamo za zatrdline ali otekline. Nato bo zdravnik pregledal aktivno gibljivost, kjer vas bo poprosil, da sledite z gibi njegovim ukazom, torej da se potrudite po najboljših močeh vzdigniti roke, jih predročiti, vzročiti ipd. V tem primeru bo tudi videl, ali vaše telo sledi vašim ukazom in v primeru pacientov po možganski kapi ali razumejo zdravnikove ukaze. Nato vas bo prosil, da se popolnoma sprostite, saj bo pregledal '''pasivno gibljivost''', pri kateri bo zdravnik sam razgibaval vaše roke in noge v različne strani. Na ta način bo preveril, ali je problem zmanjšane gibljivosti v samem sklepu, pri čem boste seveda napoteni na ortopedsko kliniko, ali pa je problem v mišicah in živcih, ki izvajajo vaše ukaze. Skupaj s pasivno gibljivostjo pa bo zdravnik ugotavljal tudi '''tonus''' vaših mišic. Tako je zelo pomembno, da se resnično sprostite, saj boste v nasprotnem primeru kazali znake povišanega tonusa in s tem napeljevali zdravnika v napačno sklepanje. Tonus mišice je namreč njena naravna napetost, ki jo ima tudi v mirovanju. Zdravi ljudje imamo okončine lahko vodljive pri pasivnem razgibavanju, medtem ko imajo ljudje z naprimer Parkinsonovo boleznijo že v mirovanju tonus mišice zelo povišan in je podoben občutek, kot bi ukrivljali svinčeno cev. V nasprotnem primeru, ko pa je tonus mišice prenizek, se zdijo udi pri pasivni gibljivosti bolj mlahavi kot normalno. Hipotonija ni specifična medicinska diagnoza, lahko se pa pojavi pri mnogih boleznih kot so: Guillain-Barre, meningitis, miopatije, Down-ov sindrom, hipotiroidizem in mnoge druge.

Pasivni gibljivosti bo sledil preiskus '''grobe mišične moči'''. Tukaj vas bo zdravnik poprosil, da tiščite posamezni del telesa v eno ali drugo smer, on pa bo vašemu gibu nasprotoval oziroma želel gib preusmeriti. Kot primer boste obrnili glavo v desno ter jo z vso močjo tja tiščali, medtem ko jo bo zdravnik želel potisniti v levo. Pregledal bo vse mišične skupine. Zelo pomembno pa je tudi, da se primerja ena stran telesa z drugo stranjo, da se ne zgrešijo morebitne asimetrije. To bi namreč lahko nakazovalo na možgansko kap ali kaj drugega. Ravno tako pa je seveda pomembno, da se obdelajo vse mišične skupine, saj oslabelost v posameznih lahko nakazuje na okvaro posameznega živca ali hrbtenjačnega segmenta.

Pregled spodnjih okončin sledi v enakem zaporedju kot pregled zgornjih. Se pravi: inspekcija, aktivna in pasivna gibljivost, groba mišična moč in refleksi.

V pregledu refleksov na spodnjih okončinah se bosta preverjala patelarni refleks v kolenu in Ahilov refleks na peti. Kot patološkega lahko zdravnik tukaj preveri še znak Babinskega, kjer s palčko močno pritisne in potegne v smeri od pete po zunanji strani stopala proti prstom in pri mezincu ukrivi pot proti palcu. Pri zdravem človeku je ta lahko oslabljen ali pa pride do fleksije prstov. Pri okvari zgornjega motonevrona pa pride do refleksa v ekstenziji oziroma se palec iztegne navzven in prsti v obliki pahljače.

'''1500 n.š do 1600 n.š.'''

 

 

'''1600 n.š. do 1700 n.š.'''

V začetku 18. stoletja so bile opisane arahnoidne granulacije in piramidna dekusacija ter prerez živčnega vlakna. Leta 1736 je Jean Astruc skoval pojem refleks. Leta 1749 je David Hartley napisal Observations of Man, kjer je bila prvič v angleškem jeziku uporabljena beseda psihologija. Leto kasneje je Jacques Daviel opravil prvo operacijo katarakte na živem človeku. leta 1755 je J.B. Le Roy začel uporabljati elektrokonvulzivno terapijo za zdravljenje duševnih bolezni, 5 let kasneje je Arne-Charles Lorry opisal, da poškodbe cerebeluma vodijo v motnje koordinacije. V naslednjih letih je bilo več odkritij v zvezi s cerebrospinalno tekočino, med drugim, da sta ventrikularna in spinalna tekočina povezani. Leta 1773 je John Fotergill opisal nevralgijo trigeminusa, Sir Joseph Priestley pa je odkril didušikov oksid. Leto kasneje je Franz Anton Mesmer začel s hipnozo. 1777 je Philip Meckel postavil teorijo, da je notranje uho polnjeno s tekočino in ne z zrakom, kot so do tedaj predvidevali. Leta 1778 je Samuel Thomas von Soemmerring predstavil moderno klasifikacijo dvanajstih možganskih živcev. 1780 je Etienne Bonnot de Condillac objavil prvo skico refleksnega odziva, leto kasneje pa je Felice Fontana opisal mikroskopske lastnosti aksoplazme v aksonu. 1784 je Benjamin Rush identificiral alkohol kot zasvojljivo drogo. 1791 je Luigi Galvani objavil delo, ki je opisovalo električno stimulacijo živcev žabe. Leto kasneje je Giovanni Valentino Mattia Fabbroni predlagal teorijo, da živčna akcija temelji tako na kemičnih kot tudi fizikalnih dejavnikih. Konec 18. stoletja je John Dalton, ki je bil barvno slep na rdečo in zeleno, prvič znanstveno opisal barvno slepoto.

 

 

V začetku 19. stoletja je Humphrey Davy sintetiziral didušikov oksid, Samuel von Sommering pa je identificiral sivo substanco v globini možganov in jo poimenoval substantia nigra. Thomas Young je opisal astigmatizem, Adam Friedrich Wilhelm Serturner pa je kristaliziral opij in sintetiziral morfij. Leta 1811 je Julien Jean Legallois odkril center za dihanje v podaljšani hrbtenjači. Istega leta je Charles Bell debatiral o funkcionalnih razlikah med dorzalnimi in ventralnimi koreninami hrbtenjače. 1817 je James Parkinson napisal delo z naslovom An Essay on the Shaking Palsy o bolezni, ki je bila kasneje preimenovana v Parkinsonovo bolezen. Leta 1824 je F. Magendie dobil prve dokaze o vlogi cerebeluma pri vzdrževanju ravnotežja. Leto kasneje je Jean-Baptiste Bouillaud predstavil primere izgube sposobnosti za govor po lezijah frontalnega korteksa. Istega leta je Robert B. Todd opisal vlogo korteksa pri razmišljanju, corpus striatuma pri premikanju in mezencefalona pri čustvovanju. Leta 1827 je E. Merck & Company začel prodajati morfij. V naslednjih letih sta bila izlirana kodein (Jean-Pierre Robiquet) in atropin (Philipp L. Geiger). 1836 je Marc Dax predstavil vpliv poškodb leve hemisfere na govor, Robert Remak pa je opisal razliko med mieliniziranimi in nemieliniziranimi aksoni, kasneje pa je postavil tudi teorijo, da so živčna vlakna in živčne celice povezani. Istega leta je Charles Dickens opisal obstruktivno apneo med spanjem. 1838 je Theordor Schwann opisal celice v perifernem živčnem sistemu, ki tvorijo mielin (Schwannove celice), leto kasneje pa je predlagal celično teorijo. Istega leta je Eduard Zeis objavil študijo o sanjah slepih ljudi. Leta 1840 je Moritz Heinrich Romberg opisal test zavedne propriocepcije (Rombergov test), Jules Gabriel Francois Baillarger pa je pisal o povezavah med belo in sivo možganovino. Dve leti kasneje je Benedikt Stilling kot prvi preučeval hrbtenjačo v prerezih, Crawford W. Long pa je prvič uporabil eter na človeku. Leta 1844 je Horace Wells uporabil didušikov oksid kot anestetik med ekstrakcijo zoba. Leto kasneje sta Ernst Heinrich Weber in Edward Weber odkrila, da stimulacija vagusa zavre utrip srca. 1847 James Young Simpson kot anestetik uporabi kloroform.

'''1900 n.š. do 1950 n.š.'''

 

Želeli so odkriti funkcijo posameznih delov možganov, tako je npr leta 1909 Korbinian Brodmann opisal 52 kortikalnih področij, medtem ko je ravno Cecile Vogt nekaj let kasneje že opisovala okoli 200 različnih področij, ki so skrbela za različne funkcije. Že pred njima je Charles Scott Sherrington podal hipotezo, da so mali možgani »glavni ganglij« proprioceptivnega sistema. Kasneje je dobil skupaj z Edgarjem Douglasom Adrianom Nobelovo nagrado za delo na področju delovanja nevronov. Slednji je leta 1928 objavil članek Osnove občutkov (The basis of sensation).Vladimir Bekhterew je leta 1908 opisal jedro vestibularnih živcev, leta 1914 pa je Robert Barany dobil Nobelovo nagrado za opis ravnotežnega aparata. Prvič se je uporabil tudi izraz parasimpatični živčni sistem. Lokalizirali so tudi center za vid, ki se nahaja v zatilni regiji, natančneje v striatni arei. Steven Walter Ranson je v teh letih demonstriral povezavo med hipotalamusom in hipofizo. Zanimanja za posamezne regije so bila čedalje večja. Tako je Philip Bard leta 1928 predlagal, da je mogoče center za bes v diencefalonu. Proučevali so tudi spanje in s tem povezane motnje. Že leta 1916 je Richard Henneberg uvedel termin katapleksija, dve desetletji kasneje pa je Frederikc Bremer proučeval motnje spanja. V tistih letih je bilo tudi odkrito zdravilo za narkolepsijo – Dexedrine, amfetamini so bili namreč odkriti le dve leti poprej. James W. Papez leta 1937 objavi odkritja o limbičnem krogu in »visceralni« teoriji čustev. Leta 1949 je Walter Rudolph Hess dobil Nobelovo nagrado za delo o diencefalonu.

K delovanju živčevja spadajo tudi živčni prenašalci. Tako sta leta 1911 George Barger in Henry Dale odkrila noradrenalin. Nekaj let kasneje je slednji odkril še acetilholin, za katerega odkritje sta si z Otoom Loewijem delila Nobelovo nagrado. Ta ga je najprej poimenoval prenašalec v desetem možganskem živcu, vagusu. Kasneje se je izkazalo, da je to ena in ista stvar. Leta 1931 je bila odkrita tudi substanca P.