Goriški grofje: Razlika med redakcijama

dodanih 16.570 zlogov ,  pred 7 leti
razširjeno
m (r2.7.2+) (robot Spreminjanje: en:House of Gorizia)
(razširjeno)
[[Slika:Gorz.jpg|thumb|right|150px|Grb Goriških grofov]]
'''Goriški grofje''', [[srednji vek|srednjeveška]] [[plemič|plemiška]] [[rodbina]], po izvoru iz Zgornje [[Koroška|Koroške]].
'''Goriški grofje''' so bili [[srednji vek|srednjeveška]] [[plemič|plemiška]] [[rodbina]], ki je bila v povezavi z naseljem [[Gorica]] prvič omenjena v dvajsetih letih 12. stoletja. Začetki rodbine so povezani s [[Hartvik]]om, ki je bil konec 10. stoletja [[Palatin (naziv)|palatinski grof]] v vojvodini [[Karantanija|Karantaniji]]. Njegov vnuk Majnhard se v pisnih virih pojavlja kot goriški grof ''(comes de Goerze)''. V 13. stoletju se je njegova rodbina povzpela med najvplivnejše fevdalce na jugu [[Sveto rimsko cesarstvo|Sveto rimskega cesarstva]]. Njihova oblast je vključevala ozemlja [[Tirolska|Tirolske]], [[Koroška|Koroške]], Kranjske, Goriške in Krasa, [[Istra|Istre]] ter [[Furlanija|Furlanije]]. Leta 1335 je tirolska veja rodbine izumrla, Kranjska in Koroška sta pripadli [[Habsburžani|Habsburžanom]], preostala rodbina pa se je leta 1342 razdelila na ožjo goriško vejo (s posestmi v Posočju, Furlaniji, na Vipavskem in na Krasu) ter Istrsko vejo. Ko je leta 1374 izumrla istrska veja, so tudi ta ozemlja prevzeli Habsburžani, nato pa leta 1500, ob smrti zadnjega goriškega grofa Lenarta, še preostalo ozemlje.
 
'''Goriški grofje''' so bili [[srednji vek|srednjeveška]] [[plemič|plemiška]] [[rodbina]], ki je bila vV povezavi z naseljem [[Gorica]] so prvič omenjenaomenjeni v dvajsetih letih 12. stoletja. Začetki rodbine so povezani s [[Hartvik]]om, ki je bil konec 10. stoletja [[Palatin (naziv)|palatinski grof]] v vojvodini [[KarantanijaVojvodina Koroška|Karantanijivojvodini Koroški]]. Njegov vnuk Majnhard se v pisnih virih pojavlja kot goriški grof ''(comes de Goerze)''. V 13. stoletju se je njegova rodbina povzpela med najvplivnejše fevdalce na jugu [[Sveto rimsko cesarstvo|Sveto rimskega cesarstva]]. Njihova oblast je vključevala ozemlja [[Tirolska|Tirolske]], [[Vojvodina Koroška|Koroške]], [[Kranjska|Kranjske]], [[Goriška|Goriške]] in [[Kras (območje)|Krasa]], [[Istra|Istre]] ter [[Furlanija|Furlanije]]. Leta 1335 je tirolska veja rodbine izumrla,ostala brez moškega naslednika; Kranjska in Koroška sta pripadli [[Habsburžani|Habsburžanom]], preostala rodbina pa se je leta 1342 razdelila na ožjo goriško vejo (s posestmi v [[Posočje|Posočju]], Furlaniji, na [[Vipavska dolina|Vipavskem]] in na Krasu) ter Istrsko vejo (s posestmi v notranjosti Istre, na [[Dolenjska|Dolenjskem]] in [[Bela krajina|Beli krajini]]). Ko je leta 1374 izumrla istrska veja, so tudi ta ozemlja prevzeli Habsburžani, nato pa leta 1500, ob smrti zadnjega goriškega grofa Lenarta, še preostalo ozemlje.
 
==Izvor na Koroškem==
 
Goriški grofje so nasledniki bavarskih palatinskih grofov, ki so imeli svoje matične rodbinske posesti na Zgornjem Koroškem (kjer so v Millstattu ustanovili samostan) in v [[Pustriška dolina|Pustriški dolini]] (Pustertalu). Od tod so širili svojo posest v Posočje in območje Gorice, ki je tedaj spadalo v grofijo Furlanijo, fevd [[Oglejski patriarhat|Oglejskih patriarhov]].
 
Oglejski patriarhi so kot cesarjevi pristaši v letih 1076-77 dobili od cesarja [[Henrik IV. Salijec|Henrika IV.]] v [[fevd]] mejne grofije Furlanijo, Kranjsko in Istro. Kot večina cerkvenih posestnikov so posvetna dela na svojih gospostvih (zaščito, vodenje gospodarstev, sodno službo) prepuščali okoliškemu plemstvu., ki je s tem dobivalo v svoje roke vse več pristojnosti, ki so jim dajale možnost, da so si sčasoma začeli prilaščati tudi dele cerkvenega ozemlja. Pri oglejski patriarhiji je bil ta proces še bolj izrazit kot v bližnjih škofijah, [[Trento (pokrajina)|trentski]] in [[Bressanone|briksenški]].
 
==Grofje na Goriškem==
 
V listinah iz začetka 12. stoletja so goriški grofje omenjeni kot Goriški gospodje in glavarji (upravitelji, namestniki) na posestvih Oglejskih patriarhov. Da pri upravljanju niso bili močno rahločutni, pripoveduje podatek, da je grof Engelbert II. (gospodaril približno v letih 1142-91), palatinski grof na Koroškem ter glavar v v Millstattu, Ogleju in [[Sveti Peter, Piran|Sv. Petru]] v Istri, leta 1149 oglejskega patriarha celo zadrževal v zaporu in ga je izpustil šele na posredovanje štajerskih grofov [[Traungauci|Otokarjev]] (Traungaucev) in [[Andeški|Andeških]]<ref>Zöllner, str. 125</ref>.
 
Goriški grofje so svoje prvotno raztresene, [[alod]]ialne in fevdne posesti postopoma širili in jih združevali v strnjena gospostva ter jih pravno in upravno ločili od grofije Furlanije. Leta 1217, v času Engelberta III. (okrog 1191-1220), je tako njihova posest v listinah že omenjena kot posebna grofija, ''comitatus Goritiensis''. Engelbert III. se je poročil s hčerko grofa Bertolda III. Andeškega, mejnega grofa na Kranjskem in v Istri, Matildo, in s poroko podedoval tudi glavarstvo v [[Pazin]]u. Engelbertu III. je sledil brat Majnhard (†1231).
 
==Dedovanje Tirolske==
 
Engelbertov sin [[Majnhard III. Goriški]] (1231-1258, od 1253 tudi I. Tirolski), poročen s hčerko [[Tirolska|tirolskega]] grofa Alberta III., je bil zvest privrženec [[Staufovci|staufovskega]] cesarja [[Friderik II. Hohenstaufen|Friderika II.]]; ta ga je leta 1246, po izumrtju [[Babenberžani|Babenberžanov]], imenoval za namestnika na [[Vojvodina Štajerska|Štajerskem]] in leta 1250 tudi v [[Vojvodina Avstrija|Avstriji]]. Z obeh položajev ga je z vojsko pregnal češki princ in kasnejši kralj [[Otokar II. Přemysl]], ki mu je avstrijsko plemstvo namenilo nekdanjo vlogo Babenberžanov. Vendar Majnhard ni odnehal. Koroško je poskušal skupaj s tastom osvojiti z vojsko, a sta ga v bitki pri Greifenburgu premagala [[Spanheimi|spanheimski]] vojvoda [[Bernard Spanheimski|Bernard Koroški]] in njegov sin Filip (imenovan za škofa v [[Salzburg]]u); pri tem je tirolski grof prišel celo v ujetništvo. Poraz je Majnhardu prinesel ozemeljsko izgubo, izpolnitev mirovnih pogojev pa je moral salzburškemu škofu jamčiti s talcema, svojima sinovoma.
 
Majnhard III. je po tastovi smrti leta 1253 podedoval njegova južnotirolska ozemlja in raztresene posesti tirolskega grofa na Kranjskem in v Furlaniji. Severnotirolska ozemlja je dobil drugi Albertov zet, [[Vojvodina Bavarska|bavarski]] grof Gebhard von Hirschberg.
 
Majnharda III. je nasledil energični sin [[Majnhard IV. Goriški]] (II. Tirolski), ki si je leta 1263, ko je za Gebhardom von Hirschbergom umrla tudi njegova tirolska soproga in Majnhardova teta Elizabeta, prilastil tudi severnotirolska ozemlja. Odtlej se je v celoti posvetil Tirolski. Vse ostale rodbinske posesti je v letih 1267-71 prepustil svojemu mlajšemu bratu [[Albert I. Goriški|Albertu I. Goriškemu]]; te so obsegale posestva v Pustertalu in na Koroškem (vse kar je bilo vzhodno od Mühlbacher Klause), dalje posesti v Posočju, v Furlaniji, na Krasu in v Istri. Brata sta delovala politično precej usklajeno, kasneje pa so se vezi med tako nastalima vejama goriških grofov, majnhardinci in albertinci, vse bolj izgubljale.
 
==Majnhardinci (tirolska veja)==
===Na višku moči===
 
[[Majnhard IV. Goriški|Majnhard II. Tirolski]] (IV. Goriški) je po tradiciji goriških grofov politično pripadal staufovskemu taboru. Poročil se je z vdovo kralja [[Konrad IV. Štaufovec|Konrada IV.]], Elizabeto Bavarsko, in postal s tem očim [[Konradin Štaufovec|Konradina]], katerega pohod v Italijo je podprl z odprtjem alpskih poti, medtem ko je brat Albert sodeloval v napadih na papeževe pristaše. [[Papež]] ju je zato izobčil, kar pa je bilo tedaj že nekoliko skrhano papeževo orožje.
 
Do cerkve se je Majnhard obnašal dokaj pragmatično. Po smrti pastorka Konradina (1268) in žene Elizabete (1273) je v njun spomin ustanovil [[Cistercijani|cistercijanski]] samostan Stams v dolini zgornjega [[Inn]]a, kjer je tudi grobnica tirolskih grofov. Samostan je bil deležen mnogih njegovih darov, medtem ko je samostana v Briksnu in Trentu obravnaval zelo mačehovsko. Pobral jima je večino ozemelj, prav tako sosednjim plemičem, ki jih je prisilil, da so postali njegovi [[ministerial]]i; iz njihovih in svojih ozemelj je ustvaril strnjeno ozemlje, ki ga danes razumemo kot dežela [[Tirolska]]. Organiziral je zgledno deželno upravo in dal napisati tirolsko deželno pravo. Grofija Tirolska je bila tako kmalu sprejeta kot enotno ozemlje in državni fevd.
 
Majnhard je dosledno sodeloval z [[Rudolf I. Habsburški|Rudolfom I. Habsburškim]]. V odločilnem spopadu z [[Otokar II. Přemysl|Otokarjem II. Přemyslom]] je veljal kot zaveznik z veliko bojno močjo. Na prizorišče [[Bitka na Moravskem polju|bitke na Moravskem polju]] je njegova vojska prišla sicer prepozno, a Rudolf se je vseeno čutil dolžnega, da svojega najmočnejšega zaveznika nagradi: leta 1279 mu je prepustil v zastavo Kranjsko s [[Slovenska marka|Slovensko marko]] in [[Posavinje|Savnijo]] (Posavinjem), kar je obsegalo današnjo Gorenjsko, Dolenjsko in celjsko območje, leta 1286 pa je dobil v fevd [[Vojvodina Koroška|vojvodino Koroško]] in postal državni knez.
 
Nekaj let kasneje je skupaj z Rudolfovim sinom [[Albreht I. Habsburški|Albertom I.]] ubranil napad široke koalicije, ki se je zbrala okrog papeža, madžarskega in češkega kralja in bila naperjena proti novi habsburški teritorialni ureditvi; koaliciji so se pridružili tudi sovražni koroški in avstrijski plemiči, ki so bili po prvih uspehih odločilno premagani v bitki pri Wallersbergu, marca 1293.
 
Ob smrti je bil Majnhard eden od najbogatejših knezov svojega časa. Bil je dober gospodar, znal je delati z denarjem. Močno je povečal deželne dohodke. V [[Bolzano|Bolzanu]] in [[Merano|Meranu]] je ustanovil posojilne banke in v povezavi z italijanskimi bankirji kreditiral trgovce po vsem avstrijskem prostoru. Velike dohodke je imel iz tranzitnih carin in kovanja denarja. Uspel je skoraj popolnoma izločiti sodstvo zemljiških gospodov in ostal tako v dobrem spominu tudi tirolskem kmetom.
 
Majnhardovi sinovi Oton (†1310), Ludvik (†1305) in Henrik (†1335) so vladali skupaj, brez delitve ozemelj. Kralj Adolf Nassavski jim je odklonil potrditev fevdov, takoj po svoji zmagi pa jim jih je potrdil (1299) njegov naslednik, kralj [[Albreht I. Habsburški|Albert I.]], ki je bil poročen z njihovo sestro Elizabeto. Bratje so bili zvesti habsburški politiki, dokler leta 1307 češki stanovi, po smrti Albertovega sina Rudolfa III., niso izvolili za češkega kralja Henrika Koroškega, ki je bil zet umorjenega češkega kralja [[Václav II. Přemysl|Václava II. Přemysla]]. Habsburške čete so vdrle na Koroško in sreča uspeha, ki so ga goriško-tirolski grofje dotlej gradili na sodelovanju s Habsburžani, jim je bila odtlej manj naklonjena.
 
===Pot navzdol===
 
Po smrti kralja Alberta I. (1309) se je sicer zdelo, da se je položaj Henrika Koroškega popravil, a na Češkem se je pojavil nov tekmec, [[Ivan Češki|Ivan Luksemburški]], sin novega nemškega kralja [[Henrik VII. Luksemburški|Henrika VII.]], proti kateremu se Henrik Koroški ni mogel uveljaviti. Uspelo pa mu je doseči umik Habsburžanov s Koroške s tem, da jim je prepustil Savnijo (Posavinje). Uspel je tudi pridobiti namestništvo v trentski in briksenški škofiji.
 
Henrik Koroški je ves čas nihal med velikimi silami, ki so ga obkrožale in stegovale prste po njegovi deželi. Po smrti cesarja Henrika VII. je bil na volitvah nemškega kralja (1314) spet na strani Habsburžanov in je podprl [[Friderik Lepi|Friderika Lepega]] proti [[Ludvik IV. Wittelsbaški|Ludviku Bavarcu]]. Leta 1325 je posredoval na pogajanjih za njuno poravnavo. Ker ni imel sina, ga je skrbelo nasledstvo; leta 1327 se je z Ivanom Luksemburškim dogovoril o zaroki med svojo hčerko Margareto, in Ivanovim drugim sinom Ivanom Henrikom. Ko je bila zaroka med otrokoma (Ivan Henrik 8 let, Margareta 12 let) leta 1330 v [[Innsbruck]]u uradno sklenjena, je češki kralj dobil prosto pot preko alpskih gorskih prelazov v severno Italijo, kamor je poslal svoje konjenike. Večina večjih [[Lombardija|lombardskih]] mest je tedaj sprejela njegovo zaščito.
 
To je spet povezalo [[Wittelsbachi|Wittelsbache]] in Habsburžane, ki so se v [[Augsburg]]u skrivaj odgovorili o delitvi posesti Henrika Koroškega po njegovi smrti. V skladu z dogovorom je cesar Ludvik Bavarec leta 1335, po smrti Henrika Koroškega, dodelil v fevd Habsburžanom Koroško, Kranjsko, [[Južna Tirolska|Južno Tirolsko]] in namestništvo v škofijah Briksen in Trent; severno Tirolsko je pridržal zase. Luksemburžani se s tem seveda niso strinjali in naslednje leto so z vojsko zasedli [[Zgornja Avstrija|Zgornjo Avstrijo]]. Grozila je vojna, vendar sta se obe strani še isto leto spametovali. Češki kralj se je odpovedal Koroški in Kranjski, Ludvik Bavarec pa se je umaknil iz Tirolske.
 
Tirolska je bila potem ozemlje, za katerega so se pulili Luksemburžani, Wittelsbachi in Habsburžani. Margarete niso mogli povsem ignorirati, ker je bilo na njeni strani tirolsko plemstvo. Margareta se je proti zunanjim silam borila, kakor je pač mogla
<ref>
Luksemburžani se na Tirolskem niso držali obljub, ki so jih dali plemstvu (privilegiji, vodilne službe). Zato je leta 1340, ob podpori Margarete, prišlo do upora tirolskega plemstva, ki so ga luksemburške oblasti zadušile in voditelje usmrtile. Margareta je tedaj prosila za pomoč cesarja in upor se je naslednje leto z njegovo podporo ponovil. Margareta je tedaj svojemu možu Ivanu Henriku preprečila vrnitev v domači grad Tirolo in prenehala priznavati njun zakon, ki je bil brez otrok (obtožila ga je impotence in se sklicevala tudi na njuno bližnje sorodstvo, materi sta bili sestri). Leta 1342 se je poročila s cesarjevim sinom Ludvikom [[Brandenburg (volilna kneževina)#Wittelsbachi (1320-1373)|Brandenburškim]]. [[Papež Klemen VI.]] zakona ni priznal in je zakonca izobčil.
 
Ludvik je na Tirolskim trdo zavladal. Upor proti njemu, podprt s strani papeža in Luksemburžanov, ni uspel, povzročil je le, da je Ludvik zavladal še trše. Leta 1347 je novi češki kralj [[Karel IV. Luksemburški|Karel IV.]] neuspešno oblegal grad Tirolo in na povratku v jezi požgal mesti Merano in Bolzano. Šele ko je postal cesar, se je pobotal z Ludvikom in Margareto.
 
Zakon med Ludvikom in Margareto je leta 1359 priznal [[papež Inocenc VI.]] (posredoval je avstrijski vojvoda Albert II.). Leta 1361 je umrl Ludvik in dve leti kasneje še Margaretin edini sin Majnhard III.
</ref>.
Navsezadnje pa je leta 1363, po smrti svojega drugega moža Ludvika Brandenburškega in sina [[Majnhard III. Goriško-Tirolski|Majnharda III.]], Tirolsko prepustila sinu svojega bratranca [[Albreht II. Avstrijski|Alberta II.]], avstrijskemu vojvodi [[Rudolf IV. Habsburški|Rudolfu IV.]] Wittelsbachi so tedaj zasedli Tirolsko in jo šele z mirom v [[Schärding]]u za veliko odškodnino predali Habsburžanom.
 
==Albertinci (goriška veja)==
 
Ozemlja albertinske veje so bila dokaj razdrobljena ter gospodarsko in prometno manj zanimiva od majnhardinskih ter so nudila slabše pogoje za oblikovanje močne vladavine. Poleg tega so Benečani, sosedi na jugu, vztrajno širili svojega ozemlja.
 
[[Albert I. Goriški|Albert I.]] (†1304) si je sicer prizadeval povečati svoje ozemlje na račun Oglejskih patriarhov, ko je leta 1272 češki princ [[Otokar II. Přemysl|Otokar Přemysl]] prodrl prav do Furlanije in postal glavni furlanski glavar. Albert I. je, tako kot njegov brat Majnhard II. Tirolski, v zadnjem spopadu z Otokarjem podprl kralja Rudolfa I. Habsburškega. Kasneje je bil zaveznik oglejskega patriarha proti Benečanom, ki so še za njegovega življenja zasedli vsa mesta na zahodni istrski obali.
 
Albertov sin Henrik (†1323)
<ref>ker je oštevilčenje goriških grofov v virih različno, se med seboj ne ujema, so tukaj številke izpuščene, grofje pa identificirani z letnicami smrti</ref>
je imel nekaj uspehov pri širjenju ozemlja v Furlanijo; zavzel je mesti [[Čedad]] in [[Trbiž]], potem pa je njegova zgodnja smrt izničila njegova prizadevanja. Regentstvo za njegovega mladoletnega sina je prevzel brat Albert (†1325/27) in potem njegovi sinovi, ki so po smrti bratranca Ivana Henrika (†1338) posest razdelili na goriški in istrski del; odtlej sledimo ožji goriški in istrski podveji Goriških grofov.
 
Na ozemlju ožje goriške podveje sta se dotlej že izoblikovali dve samostojni strnjeni gospostvi: ''Grofija Goriška'' na ozemlju Posočja, Vipavske doline in Krasa s središčem v Gorici in ''Prednja grofija Goriška'' na ozemljih zgornje Koroške in Pustertala, s središčem v [[Lienz]]u. Majnhard (†1385) je na njih gospodaril v sporih s sosedi in neprestanih dolgovih. Svojo rezidenco je prenesel iz Gorice v grad Bruck v Lienzu. Ob izumrtju tirolskih sorodnikov, majnhardincev (1363), ni imel dovolj politične in gospodarske moči, da bi lahko zahteval nasledstvo.
 
V istrski podveji je Albert (†1374) gospodaril bolje. Uspelo mu je izoblikovati dve samostojni, strnjeni in od sosednjih ozemlje upravno ločeni gospostvi: ''Pazinsko grofijo'' v osrednji Istri, ki je v [[Brseč]]u in [[Lovran]]u segala tudi do morja
<ref>{{navedi knjigo|last=France M. Dolinar … [et al.]|title= Slovenski zgodovinski atlas|publisher= Nova revija |location= Ljubljana |year=2011 |cobiss=256791808}}, str. 74.</ref>,
in [[Slovenska marka#Grofija v Marki in Metliki| ''Grofijo v Marki in Metliki'']] na Dolenjskem in v [[Bela krajina|Beli krajini]] z glavarstvom v [[Metlika|Metliki]]. Albert je bil poročen s hčerko celjskega grofa [[Friderik I. Celjski|Friderika I.]], Katarino. Ker nista imela otrok, je leta 1364 sklenil s habsburškim vojvodo Rudolfom IV. pogodbo o dedovanju, po kateri so Habsburžani ob njegovi smrti podedovali vsa ozemlja istrske podveje.
 
Goriška podveja pa se je nadaljevala še dve generaciji. Majnhardova vnuka Ivan (†1462) in Lenart (†1500) sta gospodarila skupaj. Leta 1456, po smrti celjskega grofa [[Ulrik II. Celjski|Ulrika II.]], sta zase zahtevala dediščino celjskih grofov. Vendar zahteve proti cesarju [[Friderik III. Habsburški|Frideriku III.]] nista mogla uveljaviti. Po diktirani pogodbi, sklenjeni leta 1460 v Požarnici (Pusarnitz pri [[Spittal]]u), sta se morala odpovedati, ne le svoji zahtevi, ampak tudi svojim ozemljem na Koroškem in v Pustertalu, vključno z rezidenčnim gradom Bruck (Avstrijci so s tem dobili povezavo svojih posesti na Tirolskem in v Sprednji Avstriji z osrednjimi avstrijskimi ozemlji). Po Ivanovi smrti, ki je umrl brez otrok, je Lenart dobil ozemlja nazaj za čas svojega življenja. Ker pa je bil tudi on brez nasledstva, je med zainteresiranimi Benečani in Habsburžani malo pred smrtjo za dediče izbral slednje. [[Maksimilijan I. Habsburški]] je takoj po Lenartovi smrti zasedel Gorico.
 
== Sklici in opombe==
 
{{opombe}}
 
==Viri==
*''Goriški grofje'', Enciklopedija Slovenije, zv. 3, str. 288-289
* {{navedi knjigo|last=Zöllner|first=Erich|title= Geschichte Österreichs : von den Anfängen bis zur Gegenwart |publisher= Verlag für Geschichte und Politik, R. Oldenbourg Verlag |location= Wien, München |year=1990 }}
 
==Glej tudi==
 
{{Plemiške rodbine na Slovenskem}}
 
{{noble-stub}}
 
[[Kategorija:Plemiške rodbine na Slovenskem]]
1.051

urejanj