Nicholas Metropolis: Razlika med redakcijama

{{bioslika|islike=Nicholas Metropolis cropped.PNG|napis=Nicholas Badge.gifMetropolis}}

Metropolis je diplomiral iz [[eksperimentalna fizika|eksperimentalne fizike]] leta [[1937]] na [[Univerza v Chicagu|Univerzi v Chicagu]], kjer je leta [[1941]] tudi [[doktorat|doktoriral]] prav tako iz eksperimentalne fizike. Kmalu po promoviranju ga je [[Julius Robert Oppenheimer|Oppenheimer]] iz Chicaga, kjer je sodeloval s [[Enrico Fermi|Fermi]]jem in [[Edward Teller|Teller]]jem pri izdelavi prvega [[jedrski reaktor|jedrskega reaktorja]], pridobil za člana [[Narodni laboratorij Los Alamos|Narodnega laboratorija Los Alamos]]. Metropolis je prispel v Los Alamos aprila [[1943]] kot član izvirnega osebja petdesetih [[znanstvenik]]ov.

Po [[druga svetovna vojna|2. svetovni vojni]] se je kot [[docent]] vrnil na fakulteto Univerze v Chicagu. Leta [[1948]] se je vrnil v Los Alamos in bil vodja skupine Teoretičnega oddelka, ki je skonstruirala in zgradila [[računalnik]]a [[MANIAC I]] ([[1952]]) in [[MANIAC II]] ([[1957]]). Ime MANIAC je izbral v upanju, da bi se prenehalo s takšnimi zaletavimi [[akronim]]i za imena [[stroj]]ev, vendar je namesto tega še bolj vzpodbudil takšna poimenovanja.<ref>{{navedi splet |url=http://www.aip.org/pt/vol-53/iss-10/p100.html |title=Osmrtnica v ''Physics Today'' |accessdate=2009-01-29 |language=v angleščini}}</ref> Med letoma 1957 in [[1965]] je bil profesor fizike na Univerzi v Chicagu, kjer je tudi ustanovil in vodil Inštitut za računalniške raziskave. Leta 1965 se je vrnil v Los Alamos, kjer je leta [[1980]] postal starejši član Laboratorija.

Metropolis je prispeval več izvirnih zamisli na [[matematika|matematična]], [[fizika]]lna in kasneje na [[računalništvo|računalniška]] področja. Verjetno najbolj znan je po prispevkih k [[metoda Monte Carlo|metodam Monte Carlo]].<ref>{{navedi revijo |first=Nicolas |last=Metropolis |url=http://lib-www.lanl.gov/la-pubs/00326866.pdf |title=The Beginning of the Monte Carlo Method |journal=Los Alamos Science |issue=No. 15 |pages=125 |format=PDF}}</ref> Metoda Monte Carlo je epistemološka uporaba zakonov [[statistika|statistike]] in [[verjetnost]]i. Leta [[1953]] je bil soavtor prvega članka o tehnikah, ki so bile osrednjega pomena za metodo, znano kot simulirano kaljenje ({{jezik-en|simulated annealing}}, SA).<ref name="Meptropolis_1953">{{navedi revijo |first=Nicholas |last=Metropolis |coauthors=Rosenbluth, Arianna W.; [[Marshall Nicholas Rosenbluth|Rosenbluth, Marshall Nicholas]]; Teller, Augusta H.; Teller, Edward |title=Equation of State Calculations by Fast Computing Machines |journal=[[Journal of Chemical Physics|J. Chem. Phys]] |volume=21 |issue=6 |pages=1087–1092 |year=1953 |doi=10.1063/1.1699114}}</ref> Razvil je tudi [[algoritem]] (Metropolisov algoritem ali [[Metropolis-Hastingsov algoritem]]) za generiranje vzorcev iz [[Boltzmannova porazdelitev|Boltzmannove porazdelitve]], ki ga je kasneje posplošil [[W. Keith Hastings]]. Metropolis je bil član skupine, ki je prišla na misel za ime metode Monte Carlo glede na relativno ljubezen enega od sodelavcev do [[igralnica|kazino]]jev v [[Monte Carlo|Monte Carlu]]. Metode Monte Carlo so razred računalniških algoritmov, ki računajo s ponavljajočim naključnim vzorčenjem. Pred vpeljavo Metropolisovega algoritma so morale metode v uporabah [[statistična mehanika|statistične mehanike]] generirati veliko število naključnih konfiguracij sistema, izračunati lastnostiznačilnosti koristi (npr. energije ali gostote) za vsako konfiguracijo, ter nato izračunati [[obtežena sredina|obteženo]] [[srednja vrednost|srednjo vrednost]], kjer je utež vsake konfiguracije [[Boltzmannov faktor]]:

;=== Nagrade ===

;=== Poimenovanja ===