Tretji koncil v Konstantinoplu: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
→Obnovitev krščanske enotnosti: obnovitev |
potek |
||
Vrstica 18:
Cesar Konstantin IV. je povabil že [[papež Don|papeža Dona]], naj prispeva svoj delež k obnovitvi krščanske edinosti. Pismo pa je prispelo v roke šele njegovemu nasledniku [[papež Agaton|Agatonu]]. Njuno sodelovanje je obrodilo sad. Cesar je sklical vesoljni cerkveni zbor, na katerem je bila obsojena herezija [[monoteletstvo|monoteletstva]] ter potrjena vera [[kalcedonski koncil|Kalcedona]] s potrebnim dodatkom, da ima Kristus ne le dve naravi, ampak tudi dve volji in dejavnosti.
===
Na tem koncilu je bila zopet obnovljena krščanska enotnost med Rimom in Carigradom.
V Rim je prispelo pismo cesarja [[Konstantin IV. Pogonat |Konstantina]] (668-685) z pozivom k ponovni vzpostavitvi krščanske enotnosti z večmesečno zamudo in tako naslovnika [[papež Don|Dona]] ni več našlo med živimi. Njegov naslednik Agaton je torej naročil škofom, naj povsod skličejo v zvezi z [[monoteletstvo|monoteletstvom]] sinode, od koder naj pošljejo predstavnike v Rim. Tako je prišlo v večno mesto marca 680 stopetindvajset vzhodnih škofov. Z njimi je sklical patriarhalno sinodo, ki je potrdila določbe lateranske sinode iz leta 649, kjer je monoteletizem bil obsojen. Vsebino teh določb so napisali na dve listini, ki jih je iz Rima v Carigrad odneslo sedemčlansko poslanstvo pod predsedstvom paterenskega<ref>škof Abundancij (Abundantius) je bil takrat škof škofije [[Paterno]], ki je blizu [[Catania|Katanije]] na [[Sicilija|Siciliji]]</ref> škofa Abundancija (Abundantius) škofa obenem s pooblastilom, da predsedujejo na vesoljnem cerkvenem zboru, ki ga bo sklical cesar. Agaton je pisal cesarju:
<blockquote>„Zaradi napadov tujih narodov je propadla znanost, umetnost in gospodarstvo; ostala nam je le naša vera. Naša največja čast bo prav to, če jo bomo ohranili pri življenju; naše zveličanje, če bomo zanjo umrli. Celotno občestvo škofov, ki priznavajo našo veroizpoved, sprejemamo kot brate; tiste, ki jo zavračajo, pa izobčujemo iz Cerkve.« </blockquote>
=== Potek vesoljnega cerkvenega zbora ===
Papeško sedmeročlano poslanstvo so v Carigradu sprejeli z vsemi častmi. Tam so bili na cesarjev poziv že zbrani številni vzhodni škofje. Tako so 7. novembra 680 odprli Šesti vesoljni cerkveni zbor oziroma [[Tretji carigrajski koncil]] v s kupolo pokriti cesarjevi palači.
Na prvih dveh sejah bi morali [[monoteletstvo|monoteleti]] razložiti in opravičiti svoje mnenje, česar pa seveda niso mogli in vedeli. Tedaj je papeško poslanstvo prineslo odloke rimskega cerkvenega zbora in ko so slovesno prebrali Agato¬novo dogmatično pismo z razlago katoliškega nauka o Odreše¬niku, so koncilski očetje – po večini Grki - začeli navdušeno vzklikati: »Peter je spregovoril po [[papež Agaton|Agatonovih]] ustih; tudi mi priznavamo, da sta v Kristusu dve volji: Božja in človeška.«<ref>{{navedi knjigo|author=F. Chobot|title= ''A pápák története'' |page=112}}</ref>
Vesoljni cerkveni zbor je torej zasedal v Carigradu od 7. novembra 680 do 16. septembra 681. Udeležilo se ga je okoli 170 škofov, navzoč pa je bil tudi cesar Konstantin IV. Ko so koncilski očetje soglasno zavrnili monoteletstvo, so odstavili [[Antiohija|antiohijskega]] patriarha Makarija, ki je herezijo še vedno zagovarjal, ter ponovno potrdili veroizpoved [[Kalcedonski koncil |Kalcedona ]] z dodatkom, da je Kristus imel ne le božjo in človeško naravo, ampak tudi dve volji in dve dejavnosti. Z velikim odobravanjem so sprejeli Agatonovo dogmatično pismo z razlago katoliškega nauka o Odrešeniku.<ref>{{navedi knjigo|author=M. Benedik|title= Papeži od Petra do Janeza Pavla II.|page=67}}</ref>
== Viri ==
| |||