Matija Čop: Razlika med redakcijama

odstranjena 2 zloga ,  pred 9 leti
m (Bot: Datoteka Cop_statue.jpg je bila v Zbirki izbrisana, zaradi Per commons:Commons:Deletion requests/Files in Category:Žirovnica. Odstranjevanje.)
V tem času se je zelo verjetno ukvarjal tudi z nekaterimi drugimi jeziki, npr. retoromanščino.
 
Matija Čop je bil z znanjem 199 jezikov (tudi albanskega) najbolj izobražen Slovenec tistega časa. S temi značilnostmi je vplival na svoje prijatelje in znance, še posebej na Franceta Prešerna, ki se je pod Čopovim vodstvom usmeril v uporabo romanskih pesniških oblik in v romantično klasiko.
 
Ker v Lvovu ni več želel ostati in so mu spodleteli upi in prošnje za mesto profesorja estetike in poetike na univezi (pri tem je zlasti mislil Padovo), se je obrnil na Ljubljano in zaprosil za mesto gimnazijskega profesorja. Službo je dobil, toda glede na pisma, ki jih je izmenjaval s svojimi znanci, lahko sklepamo, da s svojo službo ni bil preveč zadovoljen. V tem času se je Čop ukvarjal s svojimi najljubšimi avtorji, ob njih in drugih razmišljal, kako v čimbolj estetskem okviru vpeljati vse bogastvo in lepoto antičnih in starejših romanskih pesniških oblik v sodobne evropske književnosti.
Čop ni delal sam, izdatno mu je pomagal skriptor [[Miha Kastelic]] (tudi s pisanjem kataložnih listkov). Celoten knjižni fond, razdeljen po strokah, je bil v tistem času že precejšen. V letnem poročilu za leto 1834 beremo, da je tedaj znašal 21.128 zvezkov, obetalo pa se je večje naraščanje, kajti obvezni izvodi so spet redno prihajali. Ko je leta 1835 Matija Čop utonil v Savi, je z gubernijskim dekretom 8. avgusta 1835 namestnik licejske knjižnice postal Miha Kastelic.
 
Matija Čop je bil knjižničar evropskega formata. Vedel je, kako je treba urediti takšno ustanovo, da bo čimbolj uporabna, in temu urejanju je skoraj sedem let posvečal vse svoje moči. Tudi doma so se mu knjige nabirale in narasle v knjižnico, ki je na koncu štela blizu 4.000 zvezkov v skoraj vseh evropskih jezikih. Matijo Čopa upravičeno štejemo za prvega slovenskega bibliotekarja in upravičeno je danes po njem imenovano najvišje priznanje na področju našega bibliotekarstva: Čopova diploma.
 
== Objave, pomembna dela ==
Brezimni uporabnik