Elektronka: Razlika med redakcijama

Zgodovina elektronke sega v leto [[1873]] ko je Federick Guthrie ugotovil, da je hladen in pozitivno naelektren kos kovine možno razelektriti z z razbeljenim in ozemljenim [[prevodnik]]om ne, da bi se prevodnika pri tem stikala. Poizkus je poizkušal izvesti tudi v nasprotni smeri, tako da je negativno naelektril hladen prevodnik vročega pa pozitivno, do razelektritve ni prišlo zato je sklepal, da [[električni tok|tok]] lahko teče le v eni smeri. Do podobnega odkritja je leta [[1880]] prišel tudi [[Thomas Edison]], ko je raziskoval zakaj ogljikova nitka v [[žarnica|žarnicah]] vedno pregori na pozitivni strani. V raziskovalne namene je izdelal posebno žarnico v kateri je bila žarilna nitka in kovinska ploščica. Med preizkusom žarnica je ugotovil, da med žarilno nitko in ploščico teče tok. To odkritje je postalo znano kot Edisonov efekt. Edison ga je [[patent]]iral vendar odkritje ni imelo nobene vrednosti, saj ga v praksi v tistem obdobju ni bilo moč nikjer uporabiti.▼

Dvajset let po odkritju je [[John Ambrose Flaming]] prišel do ideje da bi lahko Edisonov efekt uporabil za izdelavo [[radio|radijskega sprejemnika]] in tako je leta [[1904]] patentiral prvo pravo elektronko, kasneje imenovano dioda. Dve leti zatem je ameriški izumitelj Lee de Forest elektronki dodal še krmilno mrežico s čimer je dioda postala trioda.▼