Moj brat svetnik: Razlika med redakcijama

}}

 

 

== Zgodba ==

»Bratovska ljubezen, ki se je prej zadrževala na ravnini konvencionalnih sorodniških vezi in je spričo vsakdanjih razlik v načinu življenja in v miselnosti celo bledela, se se povsem uresniči šele ob smrti, ko odpadejo vsi naši razumski predsodki. Toda od brata Frančiška se ta smrt spet vrača k avtorju in bolj kot pri katerikoli spoznavni plasti romana je tu očitno in tudi naravnost povedano, kako pri vsem tem gre za pisateljev osebno-izpovedni namen. A navsezadnje ne gre samo za pisatelja samega, ki je glavni akter v romanu in torej glavna tarča neizbežne usodnosti, pač pa v končnem smislu za vsako človeško bitje, ki se pred to usodnostjo brani in je ne mara priznavati. Toda brat kot navzoče poosebljenje smrti neusmiljeno podira vse obrambne okope in svoje ožje sorodnike direktno sooča s to neizbežno usodnostjo.« (Šifrer 1971: 421)

 

 

»Pri svoji poglavitni temi je Zlobec ostal tudi v romanu ''Moj brat svetnik''. Tu je izbral za vzporeditev dve eksistencialni mogočosti: osveščeno spiritualno in spontano vitalistično. Nosilca obeh življenjskih mogočosti sta dva brata, eden menih in drugi slikar, ki v medsebojnih pogovorih razkrivata svojo bivanjsko opredelitev. Filozofska tema, ki je tudi pripovedno zastavljena kot disputacija, sicer ni našla ustrezne notranje izčiščenosti, je pa zanimivo osebno pričevanje, ki razodeva nekaj podobnih lastnosti kakor ''Pesmi jeze in ljubezni''. Avtor na več mestih ponazarja svoj bivanjski položaj, najbolj izrazito pa je naslednje mesto: »Verjemi, ni mi do tega, da bi se našel, ljubše mi je, če se iščem. In morda je prav v tem moja sreča«. Zato nasprotje menihovi usmerjenosti ni toliko zavestno eksplicirano, junak ga živi v skladu z impulzi spontanosti in vitalizma, v njih pa ni vedno najti globlje vzročnosti ah višje enotnosti. ''Moj brat svetnik'' prav zato ni pripovedno besedilo, ki bi imelo od začetka jasen odgovor na zastavljena vprašanja. Njegova faktura je v tem pogledu moderna: »Tako bi moral znati govoriti, pa govorim in govorim, a najbrž ne toliko zato, da bi kaj povedal, kolikor iz potrebe, da bi si prišel na jasno, kaj pravzaprav hočem povedati«. Zato je sklep romana človeško velik in za avtorja zelo značilen: »Tema je večna in povsod, tema je nenadna bratova smrt in tema je v meni, živem«. Spoznanje večne teme, ki je okoli ljudi in v njih, hkrati pa refleksija o smrti napoveduje drugačno tematiko Zlobčevega ustvarjalnega dela v prihodnosti.« (Pogačnik 1972: 50)

 

 

»To, kar se mi je pripetilo z ''Mojim bratom svetnikom'', je predvsem bizarno, vendar tudi simptomatično za naše kulturne razmere. Na kratko: kritika je roman različno sprejela. Daleč najboljšo oceno so o romanu napisali v [[Družina_(časopis)|Družini]], primerjave o njegovi kvaliteti so bile laskavo evropske. Recenzent je, resnici na ljubo, vsebino in sporočilo romana nekoliko preinterpretiral, bral me je, recimo, nekoliko po svoje, kot toliko drugih, ki so o knjigi pisali. In tako je ta ocena prišla v roke vrlim mladinskim aktivistom na nekem seminarju v Bohinju, kjer so po živahni debati, ki se je brez težav iztekla v soglasno obsodbo, da je roman takšen in takšen, zahtevali, da me je nujno treba takoj vreči iz CK ZKS in ZK. Ko je bila stvar tako rekoč že sklenjena, se je enemu od predavateljev vendarle posvetilo in je povabil tiste, ki so roman prebrali, naj kaj več povedo o njem. In pokazalo se je, da romana nihče ni bral: dovolj sta jim bila naslov in recenzija v Družini. In še poanta k tej anekdoti: ko je novinar pred zadnjim kongresom ZKS vprašal [[France_Popit|Popita]], kaj trenutno bere, je predsednik povedal, da Zlobčevega Svetnika in da mu je knjiga kar všeč. Naslednje leto je bil roman med knjigami, ki jih šolniki priporočajo, kot pomožno čtivo, mladini ...« (Horvat 1982: 49)