Friedrich Schlegel: Razlika med redakcijama

Schlegel se je po bivanju v Dresdnu skupaj z Dorotheo, ki ga je ta čas finančno preživljala s pisateljevanjem, odpravil v [[Pariz]], kjer je preučeval umetniško zbirko. Tam se je ukvarjal s študijem perzijske in indijske zbirke umetnin ter ustanovil časopis ''Evropa''. Po poroki z Dorotheo, ki je prihajala iz judovske družine in je pred tem morala sprejeti protestansko vero, je šel leta 1804 v [[Köln]], kjer je imel predavanja. Tu je utrjeval svoje prepričanje „filozofskih predavanj“ (1804–1806), ideje o večnem pravem krogu, v katerem je kritiziral linearne ideje o napredku [[Razsvetljenstvo|razsvetljenstva]]:
Za Schlegla ni dokončnih resnic, ki bi se izkrastilizirale v soju uma, kot so si predstavljali razsvetljenci. Zgodovina je neskončen proces nastajanja in minevanja. Sveta zaradi tega ne moremo obravnavati statično. Znanost se mora spoprijeti z nastajanjem. Primarna veda je zaradi tega zgodovina in ne filozofija.
 
 
''„Če je zgodovina edina veda, se lahko vprašamo, v kakšnem razmerju je filozofija sama sebi? Filozofija sama mora biti v duhu zgodovine, njena miselnost in predstava pa vsepovsod genetična in sintetična, ki je tudi cilj, katerega smo si pred našo raziskavo postavili.“''
 
 
Zavrnil je predstavo o resnici kot povezanost stvari z razumskimi predstavami, kajti potem bi morale biti predstave prav tako določene kot stvari in bi s tem izgubile svobodo mišljenja. Zaradi tega je zavračal tudi Fichtrjevo subjektivno identiteto Jaza. Ne gre za odnos spoznavajočega Jaza in nasproti stoječega Nejaza, ampak za smiselno povezavo, v katerem je udeležen odnos med končnim Jazom in nekončnim Jazom, vzpostavljen. Svoboda nastane ravno zato, ker domišljija ni materialno povezana z vzročnim kontekstom. Takšna svoboda se najmočneje izrazi v poeziji.
 
 
''„Lastni namen domišljije je notranje, svobodno, samovoljno mišljenje in pesnjenje. Prav pri pesnjenju je domišljija najbolj svobodna.“''
 
 
Schlegel je zaradi razumevanja mej človeškega spoznanja, ki ni absolutno, videl v poeziji. Ta odpira pot, da se kolikor mogoče približamo transcendentni, ne konkretno dojemljivi božanskosti.
 
''
„Nasprotje neskončnega znanja je lahko vedno posredno neskončen in nedoumljiv. Simbolična predstavitev je potrebna, da bo lahko, kar ni znano, deloma znano. Kar ne moremo strniti v en pojem, je mogoče predstaviti skozi sliko. Tako je življenjskega pomena spoznanje prikaza filozofije k poeziji.''“
 
 
Filozofija in poezija si nista nasprotni, temveč se morata medsebojno dopolnjevati.
 
''
„Nerazdružljivo sta si povezana, drevo, katerega korenina je filozofija, katere najlepši sad je poezija. Poezija je brez filozofije prazna in površna. Filozofija brez poezije je brez vpliva in barbarska.“''
 
 
Schleglovo zanimanje za katolištvo je v času bivanja v Kölnu vse bolj naraščalo, tako da se je leta 1808 s svojo ženo spreobrnil in vstopil v avstrijsko državno službo, kjer je bil postavljen na mesto armadnega poljskega komisarja. V istem letu je izšel spis ''O jeziku in modrosti Indijcev ([http://de.wikipedia.org/wiki/%C3%9Cber_die_Sprache_und_Weisheit_der_Indier Über die Sprache und Weisheit der Indier]''), ki je rezultat njegovih študij v Parizu. V tem času je sprejel filozofijo panteizma, s katero se je Schlegel oddaljil od svojega lastnega mišljenja iz preteklosti. V letu 1810 je imel predavanje z naslovom „''O novi zgodovini''“(Über die neuere Geschichte), 1812 predavanje „''Zgodovina starejše in novejše književnosti''“(''Geschichten der alten und neuen Literatur''). 1812 je ustanovil časopis „''Deutsches Museum''“. Dve leti kasneje 1814 so ga imenovali za viteza papeškega reda po Kristusu ter leto zatem 1815 je bil povzdignjen v plemiški stan. V letih 1815–1818 je bil avstrijski legacijski svetnik zveznega parlamenta v [[Frankfurt na Majni|Frankfurtu]]. S časopisom „''Concordia''“ je nadaljnje utemeljil časopisje.
Brezimni uporabnik