Cesta: Razlika med redakcijama

'''Cesta''' je [[Prometna infrastruktura|infrastrukturni]] objekt nizke gradnje, namenjen različnim vrstam [[promet]]a. Cesta je načrtno speljana pot, ki med seboj povezuje različne geografske lokacije. [[Voziščna konstrukcija]] cest je lahko različna in sicer: gramozna, tlakovana, cementno-betonska inali asfaltna in je prvenstveno namenjena motornemu prometu. Glede na funkcijo cest v prostoru ločimo daljinske, medregionalne in medobčinske ceste ter ceste znotraj naselij in med naselji, pa tudi [[gozdna cesta|gozdne ceste]] in poljske poti. Glede na funkcijo v prostoru in tehnične elemente pa ceste delimo na [[avtocesta|avtoceste]], [[hitra cesta|hitre ceste]], [[glavna cesta|glavne]] in [[regionalna cesta|regionalne ceste]], ki so v Sloveniji v upravljanju države, [[lokalna cesta|lokalne ceste]] in [[javna pot|javne poti]] v upravljanju občin, ter druge nekategorizirane ceste v zasebni lasti.

</ref> V mestih se ceste lahko razlikujejo in se imenujejo ulice in imajo tako dvojno funkcijo: kot mestni prostor (te se imenujejo ulice) in način potovanja. Sodobne ceste so običajno gladke, tlakovane ali drugače utrjene, kar omogoča preprosto potovanje. V preteklosti so bile številne ceste le preproste poti ali smeri za potovanje, brez kakršnekoli zgrajene površine ali vzdrževanja.

Začetki obstoja voznega prometa in s tem tudi gradnje [[cestno omrežje|cestnega omrežja]] segajo daleč nazaj. Najstarejša doslej znana dokaza za obstoj voznega prometa na Slovenskem sta kolo in njemu pripadajoča os iz bakrene dobe, najdena na [[Ljubljansko barje|Ljubljanskem barju]]. Datirajo ju v čas med letoma 3350 in 3100 pr. n. št. V času bronaste dobe je do sredozemskega sveta segla dvosmerna trgovina z baltskim območjem, s katero je v sredozemski svet prispel jantar. [[jantarna pot|JantarneJantarnih poti]], po katerih se je vršila ta trgovina, je bilo več in niso bile stalne, krajši ali daljši odseki so bili zdajenkrat bolj, zdajdrugič manj pomembni. Ceste iz pozne bronaste dobe, ki je na Slovenskem trajala od okoli leta 1300 do okoli leta 800 pr. n. št., so našli v Mariboru, v Ormožu in na Ptuju. V starejši železni dobi, to je v času od 8. do 4. stol. pr. n. št., sta na današnjem slovenskem ozemlju najvišjo stopnjo razvoja dosegli dolenjskaDolenjska in primorskaPrimorska. Po ustanovitvi Akvijeje leta 181 pr. n. št. je bil zelo razvit promet z vozovi, ki so vozili železovo rudo. Pomembna je bila keltska naselbina Navport (Vrhnika), kjer so morali plačati mitnino, da so lahko nadaljevali pot proti severovzhodu. Tudi iz železne dobe poznamo na Slovenskem redke najdbe cestišč: ulice iz Mosta na Soči in morda starejšestarejšo železnodobno cesto na najdišču Požarnice pri Družinski vasi na Dolenjskem.

Pravi razvoj cestnega omrežja pa se je začel v času širjenja Rimskega imperija na območje današnje Slovenije. Že v zbirki predpisov ''Lex duodecim tabularum'' ([[zakon dvanajstih plošč]]), ki so jo izdali 450 pr. n. št., zasledimo nekaj določil o cestah. [[Rimljani|Rimljanom]] so bili vzorniki pri gradnji cest [[Etruščani]] in [[Latini]], ki so že spretno gradili umetne ceste. Oba naroda sta namreč živela v živahnih trgovskih stikih z [[Grki]], [[Feničani]] in [[Kartažani]] na jugu [[Apeninski polotok|Apeninskega polotoka]], pa tudi z raznimi [[Iliri|ilirskimi]] in [[Kelti|keltskimi]] plemeni, zlasti z [[Noričani]] v Alpah. Stari Rim je razvil gradnjo in vzdrževanje cest na visokovisoki ravenravni. Največja razsežnost cestnega omrežja je bila dosežena v 2. stoletju ponašega našem štetjuštetja, vrhunec razvoja pa sovpada z začetkom razširitve rimske vladavine v svetovno državo ter spremembo [[Rimska republika|republike]] v [[cesarstvo]] leta 30 našega štetja. [[Rimske ceste]] so imele kot spodnjo plast (spodnji ustroj) globoke cestne temelje iz drobljenega [[kamen|kamna]]. Tako so ceste ostale suhe, saj je voda odtekla iz drobljenca in ni postala blatna v [[glina|glinenih]] tleh. Na bolj uporabljenihuporabljanih poteh so bile še dodatne plasti, ki so vsebovale šeststranske sklepnike ali tlakovce, ki so zmanjšali dviganje prahu ter [[trenje]] koles. Tlakovci so omogočili rimskim vozovom zelo hitro potovanje, kar je zagotavljalo dobre povezave z rimskimi provincami. Podeželske ceste so bile pogosto tlakovane v smeri proti mestu, da so pridelki ostali čisti. V vozilih s konji so bile uporabljene prve oblike [[vzmet]]i in blažilnikov, ker prvotni tlakovci niso bili vedno natančno postavljeni.

V času [[industrijska revolucija|industrijske revolucije]] je prišlo do povečanega trgovanja, to pa je potrebovalo izboljšane poti. Škot [[John Loudon McAdam|McAdam]] je zasnoval prvo moderno cesto tako, da je razvil poceni material za tlakovanje iz zemlje in kamnitega agregata (znan tudi kot ''[[makadam]]''), da je voda lahko odtekla s površja pa je dvignil [[Niveleta|niveleto]] ceste nad okoliški teren. Ko je bil ta material premazan še s [[katran]]om, s čimer so zmanjšali [[erozija|erozijo]], je nastala makadamizirana cesta, predhodnica asfaltirane ceste.

Javne ceste so prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jojih je pristojni organ v skladu z merili za [[kategorizacija javnih cest|kategorizacijo javnih cest]] razglasil za javnojavne cestoceste določene kategorije in jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Glede na lastništvo javnih cest ločujemo v Sloveniji državne in občinske ceste ter nekategorizirane ceste v zasebni lasti, ki pa so lahko dane v javno uporabo in tako na njih prav tako veljajo predpisi o cestah in prometni varnosti na njih.

V letu 2011 je bilo v Sloveniji je okoli 38.000 km kategoriziranih javnih cest, od tega je državnih cest 6.521 km: avtocest je 533 km, hitrih cest 73 km, glavnih cest 805 km in regionalnih 5.110 km - vse brez posebej zgrajenih priključkov nanje. Lokalnih cest je okoli 14.000 km, javnih poti pa okoli 18.000 km. Z avtocestami in hitrimi cestami upravlja in jih vzdržuje [[Družba za avtoceste v Republiki Sloveniji|DARS]], z ostalimi državnimi cestami (glavnimi in regionalnimi cestami) pa [[Ministrstvo za infrastrukturo in prostor Republike Slovenije]], [[Direkcija Republike Slovenije za ceste]].

Za ustrezno načrtovanje cest so potrebni različni podatki kot na primer: geografski in geodetski podatki, prometni, podatkigeološki, geotehnični, podatki o rabi prostora, geološki in geotehnični podatki in drugi, v odvisnosti od lokacije in kategorije ceste, ki je predvidena s projektom.

Ločimo več faz načrtovanja, ki so odvisne od tega, ali je predvidena rekonstrukcija ali obnova obstoječe ceste, ali pa se načrtuje nova cesta v prostoru.

GradnjaZ gradnjo javne ceste se lahko prične, ko so pridobljeni vsi ustrezni dokumenti (predvsem pridobljena zemljišča in gradbeno dovoljenje) ter z javnim razpisom izbran izvajalec gradbenih in drugih del v skladu z zahtevnostjo objekta.

V cestogradnji v Sloveniji uporabljamo pretežno naravne in drobljene zmesi zrn iz karbonatnih kamnin, tj. [[apnenec|apnenca]] in [[Dolomit|dolomita]]. Material seza pridobivagradnjo cest pridobivajo v gramoznicah in kamnolomih, pa tudi iz izkopov v trasi, če se izkaže ustrezna kvalitetakakovost za vgrajevanje. Za zahtevnejša dela, kot so obrabne plasti, pa se predvsem na bolj prometno obremenjenih cestah uporabljajo kvalitetnejšekakovostnejše zmesi iz silikatnih zrn. Drugi osnovni materialmateriali v cestogranji so veziva ([[Bitumen|bitumenska]] in hidravlična - [[cement]] in [[apno]]). Za izboljšanjeIzboljšanje določenih lastnosti asfaltov se uporabljajodosežejo tudi polimernaz bitumenskauporabo polimernih vezivabitumenskih veziv. V posameznih primerih, kjer so temeljna tla slabo nosila se lahko, v nasipe vgrajujevgrajujejo tudi druge lažje materiale (na primer elektrofilterski pepel). DaZa biločevanje bil nasip ločennasipa od temeljnih tal sepa uporabljauporabljajo [[geotekstil]].

ProizvodiNajbolj pomembni proizvodi, ki sojih najbolj pomembniuporabljajo v cestogradnji, so asfaltne zmesi in cementnobetonske mešanice. Glede na toSpremembam, dapredvsem prometnenaraščanju obremenitveprometnih zelo spreminjajoobremenitev, predvsemsledijo povečujejo,tudi morajo temu slediti tudispremembe asfaltne zmesi, saj predvsem zunanji vplivi njihovega vgrajevanja pa so narekovalinarekujejo spremebespremembe sestave cementnobetonskih mešanic (kontinuiranokontinuirana, diskontinuiranodiskontinuirana sestavosestava, plastificiranje in mikroarmiranje, hitrejše ali počasnejše vezanje in podobno). Za zahtevno sidranje sten se uporabljajo [[geotehnično sidro|geotehnična sidra]]., Vgrajujevgrajujejo pa se tudi drugidruge proizvodiproizvode, v odvisnosti od posamezne ceste, ki se gradi.

V cestogranji je za kvalitetnokakovostno izvedbo del potrebna tudi vse boljša strojna oprema izvajalcev. Sem sodijo tako proizvodni obrati kamnitih materialov kot tovarne asfaltnih mešanic in betonarne ter stroji, ki se uporabljajo za vgrajevanje materialov in opreme cest ([[valjar]]ji, [[finišer]]ji, vrtalna oprema, [[rezkalnik]]i, [[bager|bagri]] in druga specialna oprema).

PredvsemTehnološke postopke pri gradnji cest so razvijali predvsem zaradi povečevanja prometnih obremenitev ter večjih posegov v teren zaradi večjih dimenzij cestišč. Pri zagotavljanju ustrezne kakovosti temeljnih tal poznamo postopke globokega dreniranja (drenažni trakovi, sopeščene sedrenaže razvijaliin tudigruščnati tehnološkikoli), postopkiplitvega pridreniranja gradnji(drenažne cestblazine, drenažne brane ali rebra, [[drenažna cev|drenažne cevi]]).

Pri gradnji nasipov so uveljavljeni postopki izboljšanja oziroma vezanja prekomernega deleža vode, utrditve main zagotovitve odpornosti proti škodljivim vplivom vode ter stabilizacija oziroma zagotavljanje odpornosti proti zmrzali. Pri gradnji nasipov je poznana tudi metoda armiranja zemljine zaradi zagotavljanja stabilnosti brežin ter gradnja kamnitih zložb zaradi zaščite pred erozijo.

Z zahtevnostjo cest, predvsem avtocest, se je povečala tudi globina vkopov povečala pri, čemer so pogostipogost pojavivzrok tudi slabe terenske razmere. Za stabilizacijo vkopov se tako uporabljajo postopkipostopke s [[podporne in oporne konstrukcije|podpornimi in opornimi konstrukcijami]] (klasični [[kamiti zid]]ovi, kamniti slopi., [[kašta|kašte]], [[gabion]]i in podobno), za zahtevnejše razmere pa se uporabljajo sidrane podporne konstrukcije v obliki posameihposameznih ali povezanih slopov, zidovi iz sidranih montažnih ojačenih plošč, zapri najtežjenajtežjih pogojepogojih pa so zgrajenezgradijo [[sidrana pilotna stena|sidrane pilotne stene]].

Voziščne konstrukcije so edenene pomembnejšipomembnejših in najbolj izpostavljenhkrati izpostavljenih sestavni deldelov ceste, zato je njihovo dimenzioniranje, sestava materialov in postopek vgrajevanja zelo pomemben. Postopek določanja dimenzij temelji na rezultatih AASHO testa, to je upoštevanju utrujanja vgrajenih materialov pod prometno obremenitvijo. Postopki vgrajevanja so odvisni od uporabljenega materiala (asfalnih in cementnobetonskih zmesi, drenažnega asfalta, površinske prevleke, reciklaža, [[gramoz]]).

Za zaščito cest proti eroziji in odvod padavinskih voda se uporablja bodisiuporabljajo postopek tlakovanja, v novejšem času pa z ustrezno strojno premo narejeneizdelani robni trakovi, [[koritnica|koritnice]], robniki, kadunjasti jarki in drugo po potrebi.

[[Vzdrževanje cest]] je gospodarska dejavnost, ki zagotavlja ohranjanje ceste in objekteobjektov na njih v primernem stanju, uporabnikom cest pa varno, udobno in gospodarno uporabo. Odločanje o vzdrževalnih delih temelji na rezultatih analiz stanja cest in objektov na njih, strukture in količine prometa, razpoložljivih finančnih sredstvih, pomembnosti ceste v prostoru in omrežju cest, vrsti voziščne konstrukcije, podnebnih razmerah in drugih objektivnih parametrih. Upoštevati je potrebno, da ima vsaka cesta svojo značilnost in potrebe. V praksi ločimo naslednje postopke: preventivno vzdrževanje (redno planirana dela), vzdrževanje glede na stanje ceste in čakanje na porušitev. Vzdrževalna dela se morajo izvajati v skladu s predpisi o cestah in graditvi objektov, urejanju prostora in varstvu okolja, varnosti prometa ter v skladu z navodili za obratovanje.

Poleg tega pa še: vzdrževanje cestne opreme ([[varnostna ograja|varnostne]] in [[varovalna ograja|varovalne ograje]]), napravenaprav za varstvo pred hrupom, ventilacijskeventilacijskih in varnostnevarnostnih napravenaprav v predorih, stalnestalnih napravenaprav proti snežnim ali zemeljskim plazovom, vsevseh napravenaprav (vodevodov), vgrajenevgrajenih v cestno telo, napravenaprav za evidentiranje prometa, naprave za pobiranje cestnine, napravenaprav, namenjenenamenjenih za vzdrževanjevzdrževanju cest, [[prometna signalizacija|prometnoprometne signalizacijosignalizacije]] (vertikalnovertikalne in horizontalnohorizontalne), signalnesignalnih in svetlobnesvetlobnih napravenaprav, napravenaprav za daljinsko obveščanje in opozorila za veter, meglo, [[cestno-vremenska postaja|cestno-vremenskevremenskih postajepostaj]];, vzdrževanje premostitvenih objektov kot so: mostovi(mostov, viaduktiviaduktov, podvozipodvozov, nadvozinadvozov, podhodipodhodov in nadhodinadhodov za pešce, propustipropustov, predoripredorov in galerijegalerij inter drugih inženirskih objektov (podporne in oporne konstrukcije)).

Zimsko vzdrževanje cest obsega zagotavljanje prevoznosti cest v zimskem času. Dela so razdeljena v aktivnosti pred uvedbo zimske službe (zimska služba v Sloveniji traja od 15. novembra tekočega leta do 15. marca naslednjega leta), aktivnosti v času zimske službe in aktivnosti po končanem obdobju zimske službe. Aktivnosti pred pričetkom zimske službe obsegajo izdelavo programa zimske službe, pri čemer so javne ceste razdeljene v različne razrede (odvisno od gostote prometa, kategorije ceste, pomembnosti v prostoru, klimatskeklimatskih pogojepogojev), pripravapripravo deponij posipnih materialov, obveščanje javnosti in namestitev potrebne opreme([[snežni kol]]i, [[palisada|palisade]] oziroma [[snežne ograje]]) na ceste in objekte ter postavitev dopolnilne signalizacije. VAktivnosti v času zimske službe se izvajajo naslednje aktivnostiobsegajo: pripravljenost delovnih ekip in strojev, preventivno posipanje cest, posipanje in odstranjevanje snega, in začasna popravila vozišč (krpanje s hladno bituminizirano zmesjo). Zaključna dela po končani zimski službi pa obsegajo čiščenje cest, odstranitev posebne opreme in signalizacije ter izdelava poročilaporočil.

[[Gradbeno vzdrževanje]] cest v grobem delimo na popravila in obnove (ojačitve, preplastitve, prevleke) cest in objektov na njih.

V sklop gradbenega vzdrževanja objektov na cestah sodijo dela, potrebna za zagotavljanje planirane uporabe in se izvajajo v odvisnosti od tipa konstrukcije in uporabljenega materiala po 15 do 20 letih. To so popravila krova konstrukcije (voziščna konstrukcija, izolacija, [[dilatacija]], [[odvodnjavanje]]), popravilo in zamenjava opreme in ležišč, prenova zaščite jeklenih elementov, popravila (po potrebi ojačitev) konstrukcijskih elementov.

'''Upravljanje cest''' je povezano z lastništvom ceste, ki je določenadoločeno s kategorizacijo cest in po možnosti izkazanaizkazano tudi v [[zemljiška knjiga|zemljiški knjigi]]. Naloge, ki jih mora opravljati upravljavec cest so predvsem: nadzor nad stanjem cest, vodenje evidenc o cestah, kontrola tovornih vozil in pobiranje letnih povračil za ceste.

Vodenje evidenc o cestah in objektih na njih je obvezno in potrebno tako za zagotavljanje statističnih podatkov za uradne evidence, kot podatkov za potrebe vzdrževanja in gradnje cest. Evidence so razdeljene na tehnične podatke, podatke o vlaganjih v ceste ter podatke o uporabi cest. V Sloveniji je vodenje evidenc o cestah in objektih na njih predpisano s pravilnikom in vsebuje obvezne in priporočljive vsebine. ImenujemoEvidenco o cestah joimenujemo '''banka cestnih podatkov''' (BCP) in je obvezna za vse javne ceste.

Kontrola tovornih vozil vsebuje: nadzor osnih obremenitev, skupnih mas in dimenzij tovornih vozil ter tehtanje vozil med vožnjo. Za izvajanje tovrstnih kontrol je potrebna ustrezna oprema (tehtnice, merilni trak) in po možnosti posebej zatoza to zgrajeni prostori ob cesti, za tehtanje vozil med vožnjo pa se uveljavlja t.i. WIM sistem - inštrumenti, vgrajeni pod mostno konstrukcijo.

[[Prometna varnost]] je sklop aktivnosti in ukrepov, ki udeležencem v prometu, ob spoštovanju cestno-prometnih predpisov, zagotavljajo varno uporabo cest. Poleg tehničnih rešitev, primernega vzdrževanja cest, lahko na prometno varnost bistveno vpliva tudi ustrezno postavljena in urejena [[prometna signalizacija]] ter [[oprema cest]], ki določadoločata prometni režim na posameznem odseku ceste. K prometni varnosti bistveno prispeva tudi napredek v razvoju avtomobilske tehnike.

Tehnične rešitve, ki zagotavljajo boljšo prometno varnost posameznim skupinam udeležencev v prometu, so tudi: zamenjava neustreznih in postavitev potrebnih [[varnostne ograje|varnostnih ograj]], sanacija drsnih odsekov in preplastitve poškodovanih vozišč, izgradnja pločnikov in [[kolesarska povezava|kolesarskih stez]] ter [[avtobusno postajališče|avtobusnih postajališč]], ureditev [[Križišče|križišč]] z dodatnimi pasovi za zavijanje ali [[Krožišče|krožišč]], semaforizacija križišč, semaforizacijo in ureditev ter osvetlitev [[prehod za pešce|prehodov za pešce]], osvetlitev križišč in potekov cest skozi naselja, ukrepi za umirjanje prometa ([[prometni otok]]i, [[šikana|šikane]], [[grbina|grbine]]).

Nadgradnja pojma "prometna varnost" (traffic safety) pa je pojem "varovanje v prometu" (traffic security) pod katerim razumemo vse, kar je povezano z zavarovanjem, zaščito in preprečevanjem namernega fizičnega poškodovanja vozil, prometne infrastrukture, udeležencev v prometu in z odločanjem v varnostno kriznih situacijah. Izraza se danes uporabljata skupaj kot enoten pojem »traffic safety & security«, ki se navezuje na vse zgoraj naštete in še nekatere druge vidike cestnega prometa, kot so poškodovanje zaradi hujših vremenskih pojavov, razlitij ali razsutij nevarnih tovorov in podobno.

Posledice ceste in prometa na okolje delimo predvsem na dve večji področji, in sicer posledice ceste kot umetnega objekta v okolju in posledice zaradi prometa. Cesta kot umeten objekt v okolju vpliva na naravne lastnosti okolja (vizualni izgled krajine, mikro-klimatske razmere, mikro-hidrološke, geološke, biotopne in druge razmere) in spreminja namembnost površin. Posledice prometa na okolje so predvsem onesnaževanje z nevarnimi snovmi tal in voda, [[emisija|emisije]], ki jih povzročajo prometna sredstva (CO2, svinec, gorivo, maziva, obrabljene gume, hrup, sol,...) in vplivajo tako na ljudi kot živali in rastline.

Ukrepi za zaščito pred vplivom ceste na okolje so predvsem tehnične rešitve, ki vplive omilijo in taketer umestitve cest v prostor, ki čim manj spreminjajo prostor, skozi katerega potekajo. Za zaščito proti hrupu se gradijo [[Protihrupna pregrada|protihrupne ograje]] in pasivnauporabljajo zaščitapasivno zaščito zgradb, za zaščito živali so zgrajenigradijo [[ekodukt]]ie, propustipropuste za prehajanje živali, [[varovalna ograja|varovalne ograje]], za zaščito [[Podtalnica|podtalnice]] in vodotokov se gradijo [[zadrževalnik]]ie, [[lovilec olj|lovilcilovilce olj]] in [[Čistilna naprava|čistilne naprave]], pri zimskem vzdrževanju cest sepa uporabljajo čim manj agresivniagresivne materialimateriale, itd.

Izvajanje ukrepov za zaščito kulturne dediščine je usmerjeno predvsem v [[Arheologija|arheološka]] izkopavanja v trasah novih cest in po utemeljeni presoji tudi ohranjanje dediščine "in situ", največkrat pa iskanju takih potekov cest, kis bikaterimi se izogniliizognejo občutljivim območjem.

* [http://www.dars.si/ DARS d.d., upravljavec avtocest in hitrih cest v Sloveniji]

* [http://www.dc.gov.si/ Direkcija RS za ceste (DRSC), upravljavec državnih cest v Sloveniji]

* Cimolini, Rudolf (1972): Zgodovina cest,. CimoliniLjubljana Rudolf,: Republiška skupnost za ceste, 1972.

* Žmav, Janez (2004): Razvoj slovenske cestogradbene stroke v obdobju 1960-2002, prof. dr.Ljubljana Janez: Žmavc, ISBN 961-238-360-XTehnis.