Friedrich Schlegel: Razlika med redakcijama

„Nerazdružljivo sta si povezana, drevo, katerega korenina je filozofija, katere najlepši sad je poezija. Poezija je brez filozofije prazna in površna. Filozofija brez poezije je brez vpliva in barbarska.“''
 
Schleglovo zanimanje za katolištvo je v času bivanja v Kölnu vse bolj naraščalo, tako da se je leta 1808 s svojo ženo spreobrnil in vstopil v avstrijsko državno službo, kjer je bil postavljen na mesto armadnega poljskega komisarja. V istem letu je izšel spis ''O jeziku in modrosti Indijcev ([http://de.wikipedia.org/wiki/%C3%9Cber_die_Sprache_und_Weisheit_der_Indier Über die Sprache und Weisheit der Indier]''), ki je rezultat njegovih študij v Parizu. V tem času je sprejel filozofijo panteizma, s katero se je Schlegel oddaljil od svojega lastnega mišljenja iz preteklosti. V letu 1810 je imel predavanje z naslovom „''O novi zgodovini''“(Über die neuere Geschichte), 1812 predavanje „''Zgodovina starejše in novejše književnosti''“(''Geschichten der alten und neuen Literatur''). 1812 je ustanovil časopis „''Deutsches Museum''“. Dve leti kasneje 1814 so ga imenovali za viteza papeškega reda po Kristusu ter leto zatem 1815 je bil povzdignjen v plemiški stan. V letih 1815–1818 je bil avstrijski legacijski svetnik zveznega parlamenta v [[Frankfurt na Majni|Frankfurtu]]. S časopisom „''Concordia''“ je nadaljnje utemeljil časopisje.
 
Po svojih znanih predavanjih „''Filozofija življenja''“ (''Philosophie des Lebens'', 1927) in „''Filozofija zgodovine''“ (''Philosophie der Geschichte, 1928'') je leta 1828 odpotoval v Dresden. Tu je vse do svoje smrti v začetku leta 1829 predaval filozofijo jezika in besede. Friedrich von Schlegel je pokopan na starem katoliškem pokopališču v Dresdnu. Delček zapuščine je bil leta 2009 prepuščen zgodovinskemu arhivu nadškofije Köln. Med njimi so rokopisi, teksti in osnutki z rokopisno dopolnitvijo. Del zapuščine je lastništvo Görr-Gesellschaft in vsebuje 3321 strani.
55

urejanj