Friedrich Schlegel: Razlika med redakcijama

 

Tako življenje pa je vendarle trajalo le „trenutek svetovne zgodovine“. V avgustu 1800 se je Friedrich Schlegel habilitiral na univezi Jena in deloval kot privatni docent. Objavil je delo „Ideje“ (Ideen, 1800), kjer beremo: „Le z odnosom do neskončnosti nastajata vsebina in raba, kar se ne navezuje na to, je preprosto prazno in nepotrebno.“ Na univerzi je predaval o transcendentalni filozofiji (1801). Že 1801 se je razpustila stanovanjska skupnost.

 

Schlegel se je po bivanju v Dresdnu skupaj z Dorotheo, ki ga je ta čas finančno preživljala s pisateljevanjem, odpravil v Pariz, kjer je preučeval umetniško zbirko. Tam se je ukvarjal s študijem perzijske in indijske zbirke umetnin ter ustanovil časopis Evropa. Po poroki z Dorotheo, ki je prihajala iz judovske družine in je pred tem morala sprejeti protestansko vero, je šel leta 1804 v Köln, kjer je imel predavanja. Tu je utrjeval svoje prepričanje „filozofskih predavanj“ (1804–1806), ideje o večnem pravem krogu, v katerem je kritiziral linearne ideje o napredku razsvetljenstva:

Za Schlegla ni dokončnih resnic, ki bi se izkrastilizirale v soju uma, kot so si predstavljali razsvetljenci. Zgodovina je neskončen proces nastajanja in minevanja. Sveta zaradi tega ne moremo obravnavati statično. Znanost se mora spoprijeti z nastajanjem. Primarna veda je zaradi tega zgodovina in ne filozofija.