Ekstravertnost in introvertnost: Razlika med redakcijama

Biološki vidiki narave osebnostne strukture so se pojavili že zelo zgodaj, med njimi tudi ''domneve o povezanosti ekstravertnosti in introvertnosti z možganskimi procesi'' (McDougall, 1929 v: Musek, 2010). [[William_McDougall|McDougall]] je namreč domneval, da je za razliko med introverti in ekstraverti kriva hipotetična biokemična substanca X, ki naj bi zavirala delovanje [[možganske skorje]] in tako »ekstravertizirala« posameznika. [[Hans_J._Eysenck|Eysenck]] (1967 v: Musek, 2010) je kasneje ugotovil, da so McDougallove predpostavke v nekem smislu pravilne, prišel je namreč do ugotovitve, da ''se pri ekstravertnih osebah hitreje in močneje vzpostavi [[reaktivna inhibicija]]'', torej težnja nekoga, da se hitro ponovljena dejavnost zavira in se zato izvaja z manjšim interesom in intenzivnostjo. Kasneje je [[Hans_J._Eysenck|Eysenck]] (1982 v: Musek, 2010) menil, da je ''stopnja [[habitualne kortikalne vzburjenosti]] tista, ki pomeni nevrofiziološko podlago ekstravertnosti in introvertnosti''. Ekstraverti naj bi imeli to stopnjo vzburjenosti nižjo in naj bi zato stremeli k večji in pogostejši dodatni stimulaciji (Musek, 2010).

Osebnost je z [[nevrofiziologijo]] povezal tudi '''angleški psihofiziolog [[Gray]]''', ki je predpostavljal, da se temeljne osebnostne razlike pojavljajo kot posledica delovanja dveh nevrofizioloških sistemov in sicer '''[[sistema BAS]]''': sistema nagrajevanja oziroma [sistema za aktivacijo vedenja]] in '''[[sistema BIS]]''': sistema kaznovanja oziroma [[sistema za inhibicijo vedenja]] (Gray, 1982 v: Musek, 2010). Osebe z močnejšim sistemom aktivacije vedenja se naj bi bolj nagibale k ekstravertnosti, aktivnosti in impulzivnosti.

Naslednji je bil [[Zuckerman]], ki je razvil ''teorijo iskanja stimulacije'', kjer je bilo v ospredju interaktivno delovanje nevrotransmitorjev[[Nevrotransmiter|nevrotransmiterjev]] (Zuckerman, 1979 v: Musek, 2010). Po njegovem modelu naj bi bilo iskanje stimulacije povezano s stopnjevanim delovanjem dopaminskega sistema in hkratnim znižanim delovanjem noradrenergičnega in serotonergičnega sistema (Zuckerman, 1994 v: Musek, 2010). Kasneje je svoj model iskanja stimulacije razširil v ''psihobiološki model osebnosti'', kjer so osebnostne dimenzije in med njimi tudi ekstravertnost, povezane z delovanjem nevrotransmiterjev – [[Dopamin|dopamina]], [[Serotonin|serotonina]], [[Norepinefrin|(nor)-]][[Epinefrin|epinefrina]], [[monoamin oksidaze]] (MAO) in [[gama aminobutirične kisline]] (GABA) (Zuckerman, 1991, 1992, 1995 v: Musek, 2010).