Ekstravertnost in introvertnost: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Nm990 (pogovor | prispevki)
Brez povzetka urejanja
Wailer (pogovor | prispevki)
Vrstica 28:
 
===Študije dvojčkov===
Zuckerman<ref name=Zuckerman2005>Zuckerman, M. (2005). Psychobiology of Personality. New York: Cambridge University Press.</ref> je raziskoval dedljivost ekstravertnosti s pomočjo študij dvojčkov in posvojitvenih študij. V študijah dvojčkov so sodelovali mladostniki ali pa odrasli dvojčki, tako enojajčni kot dvojajčni. Poleg Zuckermana so podobne študije izvajali tudi drugi raziskovalci, na primer Eysenck, Jang, Rieman itn.<ref (Zuckerman, 2005). name=Zuckerman2005/>

Preverjali so pomembnost dedljivosti, okolja, ki si ga posamezniki delijo in okolja, ki si ga posamezniki ne delijo, ter različne kombinacije vseh treh. Podatki so pokazali, da okolje, ki si ga delimo, nima pomembnega vpliva, torej da se ekstravertnosti ne naučimo znotraj družine oziroma od družinskih članov.<ref (Zuckerman, 2005).name=Zuckerman2005/> Če so otroci podobni svojim staršem po izraženosti ektravertnosti je to bolj verjetno vpliv genov kot pa okolja, je pa možno, da ima vrstniško okolje nekaj vpliva na ekstravertnost, prav tako pa lahko enojajčni dvojčki vplivajo drug na drugega (Zuckerman, 2005).
 
<br> V nemški in kanadski študiji (Jang, McCrae, Angleitner, Riemann in Livesley, 1998 v: Zuckerman, 2005) je raziskovalce zanimalo, če k dedljivosti ekstravertnosti prispevajo enaki geni kot k dedljivosti njenih poddimenzij. V obeh študijah so uporabili vprašalnik NEO-PI-R, v katerem ekstravertnost sestavlja šest poddimenzij, in sicer toplina (»warmth«), družabnost (»sociability«), asertivnost (»assertiveness«), aktivnost (»activity«), iskanje stimulacije (»excitement seeking«) in pozitivna emocionalnost (»positive emotions«). Model, ki se je najbolj prilegal, je bil tisti, ki je vseboval samo genetski vpliv in vpliv okolja, ki si ga ne delimo. Dedljivost za ekstravertnost je bila 0,50, za poddimenzije pa od 0,38 do 0,46. Vsaka lestvica je vsebovala specifično genetsko varianco tudi po tem, ko je bila skupni del dedljivosti odstranjen, in sicer z razponom od 0,23 (toplina) do 0,36 (iskanje stimulacije). Ti podatki kažejo na to, da imajo poddimenzije ekstravertnosti biološko osnovo, ki je delno neodvisna od skupne dimenzije (Zuckerman, 2005). Glede na njihovo interkorelalacijo si nekaj genov sicer delijo med sabo, ampak nanje vplivajo tudi geni, specifični za vsako poddimenzijo posebej.
<br>
Posvojitvene študije enojajčnih dvojčkov ponujajo bolj strog test odnosov okolja, ki si ga ljudje delijo, saj je podobnost med enojajčnimi dvojčki, ki so bili od rojstvu posvojeni v dve različni krušni družini, lahko posledica zgolj genetskega faktorja (Zuckerman, 2005). Na vpliv okolja, ki si ga ljudje delijo kažejo katerekoli pozitivne razlike med dvojčki, vzgojenimi v isti družini in tistimi, ki so bili vzgojeni v različnih družinah. Takšne študije so izvedli v štirih državah in sicer v Veliki Britaniji (Shields, 1962 v: Zuckerman, 2005), v ZDA (Bouchard, Lykken, McGue, Segal in Tellegen, 1990 v: Zuckerman, 2005), na Švedskem (Pederson, Plomin, McClearn in Friberg, 1988 v: Zuckerman, 2005) in na Finskem (Langinvainio, Kaprio, Koskenvuo in Lönnqvist, 1984 v: Zuckerman, 2005). Korelacije med enojajčnimi dvojčki, ki so bili vzgojeni v različnih družinah, kažejo na dedljivost v razponu od visoke, in sicer med 0,60 in 0,61 do zmerne, med 0,30 in 0,40. Korelacije dvojajčnih dvojčkov, ki živijo v različnih družinah, so za razliko od enojajčnih blizu ničle v vseh študijah, za tiste, ki živijo v eni družini pa so skoraj polovične tistim od enojajčnih dvojčkov. Takšni rezultati kažejo na neaditivni tip genetskega mehanizma (Zuckerman, 2005).