Ekstravertnost in introvertnost: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Brez povzetka urejanja |
→Študije dvojčkov: +ref |
||
Vrstica 28:
===Študije dvojčkov===
Zuckerman<ref name=Zuckerman2005>Zuckerman, M. (2005). Psychobiology of Personality. New York: Cambridge University Press.</ref> je raziskoval dedljivost ekstravertnosti s pomočjo študij dvojčkov in posvojitvenih študij. V študijah dvojčkov so sodelovali mladostniki ali pa odrasli dvojčki, tako enojajčni kot dvojajčni. Poleg Zuckermana so podobne študije izvajali tudi drugi raziskovalci, na primer Eysenck, Jang, Rieman itn.<ref
Preverjali so pomembnost dedljivosti, okolja, ki si ga posamezniki delijo in okolja, ki si ga posamezniki ne delijo, ter različne kombinacije vseh treh. Podatki so pokazali, da okolje, ki si ga delimo, nima pomembnega vpliva, torej da se ekstravertnosti ne naučimo znotraj družine oziroma od družinskih članov.<ref <br>
Posvojitvene študije enojajčnih dvojčkov ponujajo bolj strog test odnosov okolja, ki si ga ljudje delijo, saj je podobnost med enojajčnimi dvojčki, ki so bili od rojstvu posvojeni v dve različni krušni družini, lahko posledica zgolj genetskega faktorja (Zuckerman, 2005). Na vpliv okolja, ki si ga ljudje delijo kažejo katerekoli pozitivne razlike med dvojčki, vzgojenimi v isti družini in tistimi, ki so bili vzgojeni v različnih družinah. Takšne študije so izvedli v štirih državah in sicer v Veliki Britaniji (Shields, 1962 v: Zuckerman, 2005), v ZDA (Bouchard, Lykken, McGue, Segal in Tellegen, 1990 v: Zuckerman, 2005), na Švedskem (Pederson, Plomin, McClearn in Friberg, 1988 v: Zuckerman, 2005) in na Finskem (Langinvainio, Kaprio, Koskenvuo in Lönnqvist, 1984 v: Zuckerman, 2005). Korelacije med enojajčnimi dvojčki, ki so bili vzgojeni v različnih družinah, kažejo na dedljivost v razponu od visoke, in sicer med 0,60 in 0,61 do zmerne, med 0,30 in 0,40. Korelacije dvojajčnih dvojčkov, ki živijo v različnih družinah, so za razliko od enojajčnih blizu ničle v vseh študijah, za tiste, ki živijo v eni družini pa so skoraj polovične tistim od enojajčnih dvojčkov. Takšni rezultati kažejo na neaditivni tip genetskega mehanizma (Zuckerman, 2005).
|