'''Idealízem''' (lat. '''''idealis'''''+ izem) je doktrina, da bodisi celoto ali nepogrešljiv del vsake popolne resničnosti gradijo [[ideja|ideje]] oziroma mišljenje; svet [[snov]]nih stvari brez mišljenja bodisi ne bi mogel obstajati ali pa ne bi bil popolnoma »resničen«. Idealizem se pogosto obravnava kot nasprotje ''[[materializem|materializma]]'', saj oba pripadata skupini [[monizem|monističnih]] ontologij, ki jih lahko kontrastiramo z [[dualizem (filozofija uma)|dualistično]] in [[pluralizem (metafizika)|pluralistično]] [[ontologija|ontologijo]]. (Nasprotje med idealizmom in materializmom ima opraviti z vprašanjem resničnosti kot take - ne gre za zagovorništvo visokih moralnih standardov ipd.) [[subjektivni idealizem|Subjektivni idealisti]] in [[fenomenalizem|fenomenalisti]] (npr. [[George Berkeley]]) menijo, da tvorijo resničnost umi in njihove izkušnje. [[transcendentalni idealizem|Transcendentalni idealisti]] (npr. [[Immanuel Kant]]) iz narave znanja sklepajo na naravo predmetov znanja; pri tem pa ne trdijo, da so ti predmeti sestavljeni iz idej ali da ležijo v vedčevem umu. Objektivni idealisti so prepričani, da obstaja le en zaznavalec, ki je istoveten z zaznanim (doktrina Josiaha Roycea), ali da mišljenje omogoča najvišjo stopnjo samoopredeljevanja in s tem najvišjo raven resničnosti ([[Georg Wilhelm Friedrich Hegel|Heglov]] ''Absolutni idealizem''). [[panpsihizem|Panpsihisti]] (npr. [[Gottfried Wilhelm Leibniz|Leibniz]]) menijo, da so vsi predmeti izkustva tudi njegovi subjekti. To pomeni, da imajo rastline in minerali subjektivne izkušnje; vendar se te zelo razlikujejo od [[zavest]]i človeka.
Idealizem je na splošno metafizična doktrina, orisana v prejšnjem odstavku. Posebna doktrina, epistemološki idealizem (imenovan tudi »pot idej«), trdi, da se umi ne zavedajo in ne zaznavajo zunanjih predmetov, temveč le svoje lastne ideje. Ta nazor je zagovarjal npr. [[John Locke]], ki ni bil metafizični idealist. Berkeleyjev argument za metafizični idealizem se je pravzaprav oblikoval na temelju težav Lockejeve epistemološke pozicije. Drugi vplivni metafizični idealizmi, npr. [[Plotin]]ov, Leibnizev in Heglov, pa niso zasnovani predvsem na epistemoloških temeljih; zato idealizma na splošno - tj. metafizičnega idealizma - ne bi smeli opredeljevati na način, zaradi katerega postane odvisen od epistemoloških vprašanj.
