Leksične študije: Razlika med redakcijama

Kot rečeno, predstavlja leksični pristop osnovo za opredelitev različnih osebnostnih lastnosti, ki so tako pomembne, da jih omenjamo v vsakdanjem govoru. Ashton in Lee menita, da ni glavna prednost leksičnega pristopa samo ta, da pomaga raziskovalcu sestaviti obsežen izbor besed, ki poimenujejo določeno lastnost, ampak predvsem to, da predstavlja strategijo za odkrivanje najpomembnejših razlik med posamezniki.<ref>Ashton, M.C. in Lee, K. (2005). A Defence of the Lexical Approach to the Study of Personality Structure. European Journal of Personality. Vol.19(1), Jan 2005, pp. 5-24.</ref>

 

Kakor hitro so se začeli v modernem času psihologi na novo ukvarjati s problematiko osebnosti, so začutili potrebo, da bi si ustvarili bolj urejeno in pregledno podobo o osebnostnih pojavih. Besedne oznake so nato vzeli kot izhodišče svoje osebnostne analize – '''leksični ali leksikografski pristop'''. V jezikovnem kodiranju izrazov za opisovanje osebnosti se odraža ljudska modrost. Prvi, ki se je lotil branja le te je [[Francis Galton]], nato so prednjačili nemški raziskovalci, ki so se jim pridružili še ostali. Pomembnejše klasifikacije osebnostnih lastnosti zasledimo pri Klagesu (1927), Baumgartenu (1933), Mc Dougallu (1932), [[Hans J. Eysenck|Eysencku]] (1947, 1970), Cattellu (1957) in Guilfordu (1959).<ref>Musek, J. (2005). Psihološke dimenzije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta.</ref>

 

Ludwig Klages je že v tridesetih letih prejšnjega stoletja predlagal, da bi lahko z jezikovnimi analizami lahko izboljšali poznavanje osebnosti. Franziska Baumgarten se je strinjala z njim in se naloge lotila neposredno. Preizkusila je vrsto besed, ki v nemškem jeziku označujejo osebnostne lastnosti. Njeno delo so nato nadaljevali ameriški psihologi. [[Gordon Allport|Allport]] in Odbert sta v svoji analizi zajela osebnostne izraze, ki jih je vseboval Webstrov angleški besednjak. Začetno število osebnostnih izrazov je skoraj preseglo število 18.000. Po izločitvi manj znanih in nepomembnih osebnostnih oznak, velikega števila sinonimov in pomensko prekrivajočih se izrazih si se raziskovalci osredotočili na bistveno manjše število najpomembnejših osebnostnih lastnosti. <ref>Musek, J. (2005). Psihološke dimenzije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta.</ref>

 

Goldberg in Saucier v svoji pregledni raziskavi navajata osem ključnih značilnosti leksičnega pristopa:

1) Jezikovne oznake osebnosti se nanašajo na fenotipske in ne genotipske lastnosti ljudi.

8) Najpomembnejše dimenzije v skupinah osebnostnih sodb so najstabilnejše in najbolj univerzalne. Leksični pristop lahko namreč uporabljamo tudi za odkrivanje nenavadnih vzorcev osebnih zaznav v različnih ciljnih opisih in jezikih. <ref>Goldberg, L. R. in Saucier, G. (2001). Lexiacal Studies of Indigenous Personality Factors: Premises, Products, and Prospects. Journal of Personality, 63(3), 847–879 </ref>

 

V zadnjem desetletju je veliko raziskovalcev izrazilo kritike leksičnega pristopa k raziskovanju osebnosti. Najpogostejše kritike so:

1) Pridevniki, s katerimi laiki opisujejo osebnostne lastnosti in razlike med posamezniki, so preveč preprosti, da bi pojasnili številne zapletene, a pomembne osebnostne lastnosti, ki so predmet psiholoških raziskav.

13) Zadnja kritika se nanaša na to, da podobnih pristopov, kot je leksična metoda, ne opazimo v drugih znanstvenih vedah. <ref>Ashton, M.C. in Lee, K. (2005). A Defence of the Lexical Approach to the Study of Personality Structure. European Journal of Personality. Vol.19(1), Jan 2005, pp. 5-24.</ref>

 

<references>

Ashton, M.C. in Lee, K. (2005). A Defence of the Lexical Approach to the Study of Personality Structure. European Journal of Personality. Vol.19(1), Jan 2005, pp. 5-24.