|
}}
Roman '''Don Juan na psu ali Zdrav duh v zdravem telesu''' [[:w:sl:Dušan Jovanović|Dušana Jovanovića]] govori o razcepu telesa in duha in obsega 129 strani (33.000 besed), inrazdeljen je razdeljen na 31 poglavij. {{COBISS|ID=506679}} Roman je napisan v prvoosebni obliki.
== Zgodba ==
Sin upokojenega partizanskega borca, kasneje pa novinarja in kritika Poldeta Rakovca, na pogrebu ne iztisne niti solze, saj je očetovo smrt pričakoval. PoldeZačne jepripovedovati očetovo življenjsko zgodbo. Poldeta opiše bilkot načelennačelnega, gospodovalengospodovalnega in surovsurovega človek.človeka, Imelki je imel pet žena: mater Olgo, Marijo, Evhastijo, Romano in Rozalijo, kia je vse zapustil in živel sam s sinom.
Polde je zbolel. Ker ni verjel strokovniv pomočistrokovno pomoč, si je raje pomagal sam in odlašal z obiskom zdravnika. Ko pa je uvidel, da brez zdravnikove pomoči ne bo mogel, sta se s sinom odpravitaodpravila k Černigoju. PoldetuZačele so začnejomu odpovedovati roke. Javno gase osmešijoje osmešil in ljudje so ga imajoimeli za neprištevnega. Ko je za veliko noč na obisk prideprišla Poldetova mati, jejo je Poldebil vesel, toda njegove neposlušne roke so jo močno zgrabijozgrabile okoli vratu in jo zadavijozadavile. S sinom sta truplo v omari spravitaspravila iz stanovanja in ga vržetaodvrgla v reko, za kar ju sumije sumila tudi policija. ZatečetaZatekla sta se na kozolec k Romani, Poldetovi četrti ženi. ▼
Romana ljubimkaje ljubimkala z Janezom, vaškim gasilcem, ki obljubije obljubil, da juosumljencev ne bo izdal. MedMedtem tem časomje Poldetova bolezen napredujenapredovala takodo močnote mere, da ni bil več podoben človeškemu bitju, temveč nekakšni gmoti, ki se je komaj kaj premikapremikala in ostudno zaudarjazaudarjala. Ko vidijo, kakšen je Polde, se sinSin, Romana in Janez odločijoso raziskovatise kakšnaodločili jeraziskati taPoldetovo bolezen. Na njem izvajajoso izvajali različne poizkuse in ko vidijoso videli, da izse tegaPolde nine ničodziva, pokličejoso poklicali Černigoja. Romana se je zopet vzljubizaljubila v Poldeta. ▼▲Ker ni verjel strokovni pomoči, si je raje pomagal sam. Ko je uvidel, da brez zdravnikove pomoči ne bo mogel, se s sinom odpravita k Černigoju. Poldetu začnejo odpovedovati roke. Javno ga osmešijo in ljudje ga imajo za neprištevnega. Ko na obisk pride Poldetova mati, je je Polde vesel, toda njegove neposlušne roke jo močno zgrabijo okoli vratu in jo zadavijo. S sinom truplo v omari spravita iz stanovanja in ga vržeta v reko, kar ju sumi tudi policija. Zatečeta se na kozolec k Romani, Poldetovi četrti ženi.
PriredijoPriredili so zabavo, na kateri sta se Polde, bolje rečenooziroma kar je ostalo od Poldetanjega, in Romana poročitaporočila. Černigoj izvedeje izvedel nekakšno operacijo, tako da je v sinovo telo vstavivstavil Poldeta. Tako sta se dve osebi naselili v enem telesu. KonecAvtor zgodbeje avtorzgodbo zapišezaključil s stavkom: "Zdaj greva lepo domov, ljudje naju gledajo." ▼▲Romana ljubimka z Janezom, vaškim gasilcem, ki obljubi, da ju ne bo izdal. Med tem časom Poldetova bolezen napreduje tako močno, da ni več podoben človeškemu bitju, temveč nekakšni gmoti, ki se komaj kaj premika in ostudno zaudarja. Ko vidijo, kakšen je Polde, se sin, Romana in Janez odločijo raziskovati kakšna je ta bolezen. Na njem izvajajo različne poizkuse in ko vidijo, da iz tega ni nič, pokličejo Černigoja. Romana zopet vzljubi Poldeta.
▲Priredijo zabavo, na kateri se Polde, bolje rečeno kar je ostalo od Poldeta in Romana poročita. Černigoj izvede nekakšno operacijo, tako da v sinovo telo vstavi Poldeta. Tako sta dve osebi v enem telesu. Konec zgodbe avtor zapiše s stavkom: "Zdaj greva lepo domov, ljudje naju gledajo."
==Kritika==
"Kajti piscu samemu ne gre za to neresnično, komično, groteskno po sebi —– vse to je le pripovedni material, v katerem se preizkušata njegova tehnična spretnost ali rutina —– pač pa za mičnega ali grotesknega, ne da bi seči samo s takšno metodo. Ideja oziroma »sporočilo«, kot nekateri posmehljivo imenujejo namen avtorjeve pobude, je pri Jovanoviču nekoliko že znana (v spremni besedi jo je nakazal A. Inkret, o njej pa je pisal tudi A. Zorn v Tribuni), zato je tu treba kvečjemu obnoviti;gre za nasprotje med telesom in duhom, nasprotje, ki seveda nima nikakršne mistične narave, kakor bi pod pritiskom tradicije mislili v prvem hipu, marveč družbenega: Polde Rakovec, na katerem pisec dokazuje svoj miselni model, je tako rekoč primer fanatika, ki hoče svet ustvariti po svoji podobi, se pravi spremeniti, v skladu s svojo deklarirano vizijo tudi izboljšati, počlovečiti, napraviti ga znosnejšega, kar pa seveda potrebuje višje, samoreflektirajoče, kritično vodilo, ki je lahko kajpak samo človekova miselna zmožnost oziroma duh." (''Sodobnost'' 18/8-9, 1970).
"Proces, ki ga opisuje Jovanović, je postopno izginjanje očeta Poldeta Rakovca in nastajanje dveh ločenih "bitij"-čistega duha in čiste telesnosti (roke, ki same od sebe grebejo po okolici). To ločevanje poteka predvsem v škodo telesnega dela, ki se končno spremeni v gnusno, grmiču podobno gmoto protoplazme. Na koncu se nekaj zgane v sinu. V tej točki, ko sin začuti v sebi še drugo osebo ("Dva sva v meni."), se razpira naš problem razumevanja, saj avtor v ničemer ne pomaga k sklepu, da gre za razpad sinove osebnosti." (Rupel 1973: 105)
|
