Ljubljanska pokrajina: Razlika med redakcijama

Italijanska okupacijska politika v Ljubljanski pokrajini je bila na začetku milejša od nemške. Italijani so upostevali slovenske kulturne in prosvetne ustanove (univerzo, šolstvo, gledališče, sodstvo in upravo) ter si tako hoteli pridobiti naklonjenost slovenskega prebivalstva v nasprotju s kruto in trdo nemško politiko. Ljubljana je postala nekakšno zatočišče za mnoge izobražence, ki so se zatekli pred nacističnim izgonom. Bila je dvojezičnost v upravi, [[italijanščina]] kot šolski predmet in pomožne organizacje fašistične stranke naj bi postopoma pripeljale do poitaljančenja pokrajine. Po prvih uspešnih uporniških akcijah prebivalcev na zasedenem ozemlju, pa je italijanska oblast spremenila politiko in začela izvajati program etničnega čiščenja.<ref>Benito Mussolini: “To ozemlje moramo upoštevati kot poskusno ozemlje . . . Ne bi izključil možnosti preselitve celotnih skupin prebivalcev’’. Cit. v Marco Cuzzi, ''L’occupazione italiana della Slovenia'', Roma, 1998, s. 225.</ref>. Izvedba tega naklepa je privedla do izgona približno 35.000 civilistov, od katerih je v italijanskih koncentracijskih taboriščih, v letih 1942 in 1943, umrlo od lakote in bolezni okoli 3500 moških, žensk in otrok.<ref>Božidar Jezernik, ''Italijanska koncentracijska taborišča za Slovence med drugo svetovno vojno'', Ljubljana, 1997, s. 557-558.</ref> Da je šlo za poskus etničnega čiščenja, izhaja ne samo iz zelo velikega števila ubitih in razseljenih, ampak tudi iz izjav in ukazov visokih italijanskih oficirjev, predvsem pa iz vsebine zloglasne okrožnice 3C, ki jo je podpisal prvega marca 1942 general Mario Roatta.<ref>Angelo del Boca, ''Italiani, brava gente?'', Vicenza, 2005, s. 234-243.</ref>