Investiturni boj: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m r2.7.2) (robot Dodajanje: lij:Lotta pe-e investitue |
oddelil uvod |
||
Vrstica 1:
{{slog|razlog=ni uvoda}}
'''Investiturni boj''', nasprotje med [[cesar]]ji in [[papež]]i v zvezi z [[Laik|laiško]] investituro, podeljevanjem službe in posesti [[škof]]om in [[opat]]om prek posvetne oblasti.
==Uvod==
[[Papeška država]] je nastajala od [[4. stoletje|4. stoletja]] dalje iz [[cerkev (organizacija)|cerkvenih]] posesti v južni in Srednji [[Italija|Italiji]]; to je bil tako imenovani [[Patrimonium Petri]] (dediščina sv. Petra). Do [[7. stoletje|7. stoletja]] je bila cerkvena država pod zaščito in vrhovno oblastjo bizantinskih [[cesar]]jev. Ko pa so [[Bizantinsko cesarstvo|Bizantinci]] izgubili oblast v severni in srednji Italiji, so njihovo vlogo do nastopa [[Nemci|nemških]] cesarjev sredi [[10. stoletje|10. stoletja]] prevzeli [[Franki|frankovski]] vladarji.
Vrstica 9 ⟶ 13:
Kot posvetni vladarji so imeli papeži svoje [[vazali|vazale]] in [[vojska|vojsko]]. Vazali so postali tudi mnogi evropski vladarji. Sčasoma je cerkev pridobila tudi [[monopol]] nad [[kultura|kulturo]], pismenstvom in [[znanost]]jo.
Papeži so se z
S propadanjem frankovske države so papeži izgubili varstvo in veljavo. V Italiji so fevdalci zasedali posesti cerkvene države in po svoji volji postavljali papeže. Tudi obnova cesarstva papeštvu ni koristila. Nemški cesar [[Oton
==Investiturni boj==
▲S propadanjem frankovske države so papeži izgubili varstvo in veljavo. V Italiji so fevdalci zasedali posesti cerkvene države in po svoji volji postavljali papeže. Tudi obnova cesarstva papeštvu ni koristila. Nemški cesar [[Oton 1]] je papeža sicer zaščitil pred samovoljo [[fevdalizem|fevdalcev]], hkrati pa si ga je podredil. Cesar je pridobil prvenstvo nad posvetno in cerkveno oblastjo, torej je imel univerzalno oblast. Kasnejši papeži so temu oporekali, to pa je privedlo do spopada, ki ga zgodovinarji označujejo kot boj za investituro.
Papeži so v svojo korist podprli gibanje za reformo cerkve, ki se je pričelo med redovniki samostana [[Cluny]]. Njihov namen je bil cerkvi povrniti ugled in moč, odpraviti v njej grobo posvetnost, ki ni bila v skladu s krščanskimi načeli, in osvoboditi cerkev oblasti posvetnih vladarjev. Reformistično gibanje se je od srede [[10. stoletje|10. stoletja]] naglo širilo po [[zgodovina Francije|Franciji]], [[zgodovina Anglije|Angliji]], Italiji in je zajelo tudi [[zgodovina Nemčije|Nemčijo]]. Najodločneje se je za clunyjske reforme zavzel papež [[Papež Gregor VII.|Gregor VII.]], izvoljen
V naslednjih stoletjih se je nadaljeval boj papežev za prevlado cerkve nad posvetno oblastjo.
|