Dimnik: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Vrstica 28:
== Zgodovina ==
Človek je bivališču uporabljal ogenj istočasno kot izvor za gretje sam sebe, kuhanje in kot vir svetlobe, s tem pa je bivališče zapolnjeval z dimom, ki si je moral pot na prosto utirati skozi odprtine v strehi. Te odprtine lahko smatramo kot predhodnike dimnikov. Opisani način odvoda dimnih plinov skozi streho se je obdržal skozi tisočletja in ga lahko ponekod najdemo še danes. Odprtina v strehi ni bila popolna rešitev, saj je bilo dimljenje v prostoru stalen pojav, zaradi česar so bili prostori in oprema črni od saj. Glavni prostor rimskih zgradb Atrium ima od tu tudi ime, saj atrium pomeni sajast, temen prostor.
Rimljani so za odvajanje dima iz pekarn že uporabljali cevi v stenah, toda pravi dimniki so se v Evropi pojavili šele v 12. stoletju. Mnoge ideje so bile usmerjene v izboljšanje ognjišča, s tem pa tudi odvoda dima. V 10. stoletju, se je pojavil odprti kamin, kasneje pa zaprta ognjišča in tudi "glinene peči". Od prvotnih enoprostornih bivališč, se je s prehodom na večprostorne in večnadstropne zgradbe moral spremeniti tudi način zidave in lega, do takrat odprtih kurišč. Da se dim ne bi valil čez gornje prostore na prosto, ga je bilo potrebno speljati po posebnem kanalu na prosto. Tako so nastali prvi dimniki, ki so bili leseni in z notranje strani premazani z glino. Taki dimniki so imeli zaradi uporabljenih gorljivih materialov in s tem nevarnosti požarov, zelo velike preseke. S tem je bilo doseženo, da so se stene dimnika samo malo segrevale, posledica tega, pa je bil slab vlek in delovanje ognjišč. V 15. stoletju so se pojavile prve železne peči, pri katerih se je pokazala dosti boljša izraba toplotne energije. Ker so bili dimni plini že znatno bolj vroči, so predstavljali veliko nevarnost požarov, saj so bili dimniki v tem času pogosto izdelani iz vnetljivih materialov. Bistveni preobrat je nastopil, ko so začeli dimnike graditi iz opeke, ki so bili ognjeodporni. Takšne dimnike so gradili predvsem v velikih zgradbah, kot so bili gradovi, dvorci in samostani.
Vrstica 34:
Dimniki so bili tako v velikih zgradbah (gradovih, dvorcih), kot tudi v hišah tradicionalno grajeni iz opeke. Kasneje so bili dimniki grajeni tako, da so v sredino opečno pozidane konstrukcije vgrajevali glinene (šamotne) tuljave različnih prerezov. Za preprečevanje negativnih vplivov vleka, vetra in padavin, so se na vrhu dimnikov gradile konstrukcije različnih oblik, imenovane dimniške kape.
Prvi predpisi, ki so se nanašali na dimnike se v Nemčiji pojavijo v letih 1821 in 1822, ko sta bila d izdana dva kraljeva razglasa. Eno navodilo (iz januarja 1822) je predstavljalo izvršno določbo, po kateri je bil natančno predpisan najmanjši presek dimnika in čiščenje dimnika. V njem so bile deloma določene tudi zahteve po gradbeni trdnosti in požarni varnosti.
== Zunanje povezave ==
| |||