Žiga Lamberg: Razlika med redakcijama

▲Žiga pl. Lamberg se je rodil med leti 1410 in 1420 kot šesti od osmih otrok Jurija I. Lamberga s sedežem na gospostvu in gradu Gutenberg nad Bistrico pri Tržiču. Žiga je izhajal iz kranjskega plemiškega rodu Lambergov iz linije Kamen-gutenberških. Ta rod je na Kranjsko prišel v 14. stoletju iz Gornje Avstrije, ter se kasneje izjemno uveljavil v vojaških in upravnih službah Habsburžanov ter kot visoki cerkveni dostojanstveniki.

▲Verjetno se je Žiga začel šolati v Kranju. Poznano nam je, da je leta 1444 že bil župnik pri Sv. Martinu pri Kranju in poleg tega imel še dva beneficija in sicer župnijo Sv. Mihaela v Pliberku in kanonikat v Freisingu. V Kranju je vodil tudi bratovščino Sv. Rešnjega telesa. Z dovoljenjem je župnijo zapustil za tri leta (1446-1449), da bi se na vseučelišču v Italiji (verjetno Bologni) izpopolnil v teoloških študijah. Iz Italije se ni vrnil v Kranj, ampak na cesarski dvor na Dunaju za dvornega kaplana.

▲Zaradi dobrih odnosov Lambergov s cesarsko hišo, je bil Žiga leta 1449 imenovan za kaplana na cesarskem dvoru in za spovednika cesarja [[Friderik III.|Friderika III.]] ter vodil cesarski miloščinski urad. Na dvoru se je seznanil z Enejem Silvio Piccolominijem, kasnejšim tržaškim škofom in papežem [[Pij II.|Pijem II.]], s katerim se je spoprijateljil do konca življenja.

▲Žigo (Sigismunda) pl. Lamberga je cesar [[Friderik III.]] ob ustanovitvi [[Ljubljanska škofija|ljubljanske škofije]], 6. decembra 1461 določil za prvega njenega škofa. Papež [[Pij II.]] je njegovo imenovanje potrdil 6. septembra 1462 in ga osebno posvetil in umestil v Rimu 6. junija 1463. (Pri ustanovitvi škofije si je cesar pridržal pravico imenovanja ljubljanskih škofov in enajstih kanonikov v dvanajsčlanskem [[Stolni kapitelj|stolnem kapitlju]]). Njegova posvetitev in umestitev se je nekoliko zavlekla zaradi upiranja posestno bogatega [[Benediktinski samostan Gornji Grad|Benediktinskega samostana v Gornjem Gradu]] njegovi podreditvi in inkorporaciji v novo ustanovljeno škofijo. Novi škofiji in ljubljanskim škofom sta namreč cesar in papež podelila v posest in koriščenje samostanskih posesti in dohodkov, pri čemer je imel škof tudi pravico nastavljati in odstavljati priorje, ki naj bi oskrbovali dušno pastirstvo v okolici. V reševanje spora se je vključil nominirani škof Žiga Lamberg, ki se je s samostanom pogodil, da mu bo za predajo dokumentov in odstop pravic in privilegijev izplačano 120 dukatov, kar pa na koncu ni bilo realizirano.

▲Zaradi moralnega in disciplinskega upada v samostanu in zmanjšanja števila redovnikov zaradi turških vpadov – Turki so Gornji Grad opustošili leta 1471 – je papež [[Papež Sikst IV.|Sikst IV.]] na predlog škofa Lamberga leta 1473 samostan tudi formalno razpustil. Hkrati je bilo škofu naloženo, naj ustanovi kolegij svetnih duhovnikov z dušnopastirskimi nalogami na območju dotedanjega samostana. Gornji grad je postal tudi rezidenca ljubljanskih škofov.

▲Po svojem udejstvovanju in nazorih je bil škof Lamberg humanist. Še kot župnik v Sv. Martinu pri Kranju je bil pristaš cerkvene reforme in bazelskega razkolnega koncila. Je pa bil izrazito naklonjen cesarju. Naklonjenost bratovščini Sv. Rešnega telesa, katere predstojnik je bil v Kranju ko je bil še župnik, je nadaljeval tudi kot škof v Ljubljani, kjer je isto bratovščino ustanovil leta 1461. Leta 1464 ga je lavantinski škof Rudolf pl. Rüdesheim imenoval za komisarja protiturške križarske vojske, kar pa ni bilo podprto s strani posvetnih oblasti. Leta 1466 je bil imenovan za člana komisije, ki je v Krki na Koroškem preiskovala glas svetosti blažene Heme za njeno kanonizacijo.

▲Škof Lamberg je umrl 18. junija 1488 v Ljubljani in pokopan v šentmiklavški cerkvi (ljubljanski katedrali), od koder so ga leta 1678 prekopali v družinsko grobnico na [[Grad Kamen]] pri Begunjah.