Primož Trubar: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m vrnitev sprememb uporabnika 188.230.234.143 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika Eleassar |
|||
Vrstica 17:
Še istega leta se je odpravil v [[Nürnberg]]. Vodilni teolog in mestni pridigar [[Veit Dietrich]] je postal njegov mentor, in pod njegovim vodstvom se je hitro vključil v tamkajšno [[luteranstvo|luteransko]] skupnost. Sredi maja 1548 je dobil službo pastorja v [[Rothenburg]]u. V tem kraju si je ustvaril družino z Barbaro Sitar, s katero sta imela 4 otroke.
== Delo ==
o prav mu je prišla zveza s [[Peter Pavel Vergerij|Petrom Pavlom Vergerijem]], bivšim modruškim in koprskim škofom, ki je bil tedaj pri württemberškem vojvodi Krištofu kot svetovalec. Z Vergerijevo pomočjo je leta 1555 izdal v ponovni izdaji prvi slovenski knjigi Katekizem in Abecednik, po Vergerijevem nasvetu v [[latinica|latinici]], ter ''Ta Evangeli Svetiga Matevža'' in prevod Vergerijevega italijanskega dela ''Ena molitev tih kerščenikov''(beguncev). Vergeriju, ki je hotel veljati za pisca teh knjig, je Trubar odpovedal zavezništvo in leta 1557 izdal tisoč st▼
Leta 1548 je Trubar začel snovati in uresničevati zamisli za razvoj slovenske književnosti. Prestopil je k augsburški veroizpovedi in bil pravi protestant. Začel je uresničevati zamisel pridobivanja Slovencev za novo vero s slovensko tiskano besedo. Začel je s prvo knjigo ''Katekizem 1550'', ki temelji na katekizmu [[Johann Brenz|Johanna Brenza]]. Katekizem je izšel z naslovom ''Catechismus in der windischen sprach''.
Še v istem letu je pripravil kratek ''Abecednik'' 1550, ker se je zavedal da mora ljudi najprej naučiti osnov branja in pisanja. Pri odločitvi za jezik, ki je bil že narečno in socialno razslojen, mu je prav prišlo poznavanje jezika v različnih slovenskih deželah, za osnovo pa je vzel osrednjeslovenski prostor, kamor spada tudi govor domačega kraja. Trubar je dal obe knjižici v tisk tiskarju Morhartu v [[Tübingen]]u. Podpisal se je na Sedmograškem kot »rodoljub ilirski« (Philopatridus Illiyricus), tiskar pa si je dal izmišljeno ime Jernej Škrjanec na Sedmograškem, da bi se izognil morebitnemu preganjanju. Katekizem vsebuje nekatera pojasnjevalna poglavja iz protestantskih naukov, šest pesmi, dve molitvi in pridigo o veri. S to knjižico je hotel Trubar učiti rojake protestantske vere in hkrati ustreči protestantskemu bogoslužju na Slovenskem. Z drugo knjižico, ''Abecedarium'' (1550), ki vsebuje osem listov, pa je hotel, da bi se rojaki iz nje naučili branja (»Ane bukvice, iz tih se ti mladi inu preprosti Slovenci mogo lahko v kratkim času brati navučiti«). Tako je postal začetnik slovenske književnosti.
▲
Kljub težavam s Petrom Vergerijem, ob zaščiti barona [[Ivan Ungnad|Ivana Ungnada]], bivšega štajerskega glavarja, ki je zdaj bival v [[Urach]]u blizu Tübingena, je od vojvode Krištofa dosegel odobritev za izdajo knjige ''Ta drugi deil Tiga noviga testamenta'' in 1560 je izšlo ''Pavlovo pismo Rimljanom''. Sledilo je povabilo Trubarju s strani deželnih stanov, da bi sprejel v Ljubljani mesto [[superintendant]]a, (protestantskega dekana). V tem času je imel veliko dela, dobil je župnijo v Urachu in prevzel vodstvo [[biblija|biblijskega]]zavoda. Trubar je samostojno izdal ''Svetiga Pavla ta dva listi h tim Korintarjem inu ta h tim Galatarjem''. Napisal pa je tudi nemško posvetilo za glagolski katekizem in izdal v nemščini ''Register'', poročilo o svojih dotedanjih delih, da bi ovrgel očitke, da je zwinglijanec. To poročilo je prvo [[bibliografija|bibliografsko]] delo pri Slovencih.
Junija 1561 se je odpravil v Ljubljano, kjer so ga veličastno sprejeli. V vlogi superintendenta slovenske protestantske cerkve se je lotil reševanja glavnih vprašanj. Uredil je slovensko protestantsko cerkev in dosegel, da so po pomembnih krajih na Slovenskem nastavili pridigarje. Žal je kmalu prišel v spor z Matijo Klombnerjem, stanovskim pisarjem, ki je vzdrževal stike z Ungnadovim zavodom v Urachu, kjer so prevajali Sveto pismo v hrvaški jezik. Spor je izbruhnil zaradi kvalitete hrvaškega prevoda svetega pisma, saj je Trubar trdil, da prevod vsebuje veliko napak.
Po dveh mesecih bivanja v Ljubljani se je vrnil v Urach. Tam je neumorno delal naprej. Med drugim je napisal več posvetil v glagolske in cirilske knjige (''Prvi del novoga testamenta'' 1562 in ''Artikule'' 1562). Naslednje leto, spet v juniju 1562, se je Trubar vrnil kot superintendent v Ljubljano. Močno je bil zaposlen, vendar je še nadalje pisal nemška posvetila za hrvaške knjige, ki so jih izdajali v Ungnadovem zavodu. Sestavil in izdal je ''Cerkveno ordningo'' (1564), to je cerkveni red za slovensko cerkev. S tem redom je posegel v pravice deželnega kneza, ki je dal knjigo zapleniti, Trubarja pa izgnati.
Po vrnitvi v Nemčijo je bival nekaj mesecev v [[Lauffen]]u ob [[Neckar]]ju, nato se je za stalno naselil v [[Derendingen]]u, kjer je bil župnik do smrti. Trubar je tu izdal leta 1566 ''Ta celi psalter Davidov'', nov ''Abecedarij'' in nemško-slovenski ''Ta celi katehismus'' in druga dela. Za kratek čas se je leta 1567 vnovič vrnil na Slovensko, da bi za nekega nemškega teologa od osmanskih ujetnikov v Ljubljani in [[Ribnica|Ribnici]] kaj več poizvedel o [[koran]]u.
Po sedmih letih (1574) je dal v tisk tretjo izdajo pesmarice z naslovom, ''Ta celi katehismus … inu pejsni''. Leta 1577 je Trubar končal svoje življenjsko delo s prevodom ''Noviga testamenta puslednji dejl''; pet let pozneje pa je v celoti ponovno izdal popravljen ''Ta celi novi testament''. Zadnje njegovo delo je prevod Lutrove ''Hišne postille'', ki jo je šele devet let po njegovi smrti izdal njegov mlajši sin [[Felicijan Trubar|Felicijan]]. Trubar je umrl v starosti oseminsedemdeset let v Derendingenu, kjer je tudi pokopan.
== Bibliografija ==
| |||