Rimski senat: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Senat Rimske republike |
Senat Vzhodnega cesarstva |
||
Vrstica 45:
==Senat Rimskega cesarstva==
[[Slika:Curia Iulia.JPG|thumb|250px|[[Curia Julia]] na rimskem forumu, sedež cesarskega senata]]
Po padcu Rimske republike se je konstitucionalno ravnotežje moči premaknilo iz rimskega senata proti rimskemu cesarju. Senat je sicer obdržal pravni položaj, kakršnega je imel v Republiki, v praksi pa je bila njegova oblast zanemarljivo majhna. Vso moč v državi je imel v svojih rokah cesar. Za članstvo v senatu so se zato potegovali samo posamezniki, ki so bolj kot oblast iskali prestiž in socialni položaj.
Vrstica 63 ⟶ 65:
Senat je ohranil tudi pooblastila v sodnih procesih za izdajo države in volitvah nekaterih magistratov, vendar samo z dovoljenjem cesarja. Vzadnjih letih Cesarstva je senat nekajkrat poskusil imenovati novega cesarja, na primer Evgenija, katerega so kasneje porazile sile, zveste [[Teodozij I.|Teodoziju I.]]. Senat je ostal tudi zadnja trdnjava tradicionalne rimske religije proti širjenju krščanstva in je večkrat poskušal, da bi v senatsko kurijo vrnili Oltar zmage, ki ga je odstranil [[Konstancij II.]].
==Poimperijalni senat v Rimu==
Po padcu Zahodnega rimskega cesarstva leta 476 je senat še naprej deloval v barbarskem in zatem v vizigotskem [[Italsko kraljestvo|Italskem kraljestvu]]. Pod barbarskimi vladarji se je njegova vloga močno okrepila, ker so od njega poskušali dobiti podporo. Za to obdobje je značilen vzpon prominentnih rimskih senatorskih družin, na primer Anicijev, medtem ko je bil predsednik senata (''princeps senatus'') pogosto samo desna roka trenutnega vladarja. Znano je, da je senatu leta 496 uspelo ustoličiti [[protipapež]]a [[Protipapež Lovrenc|Lovrenca]], čeprav sta tako kralj [[Teodorik Veliki|Teodorik]] kot cesar [[Anastazij I.]] podpirala drugega kandidata Simaha.
Miroljubno sožitje senata in barbarskega kralja se je nadaljevalo, dokler se ni ostrogotski vladar [[Teodahad]] uprl bizantinskemu cesatju [[Justinijan I.|Justinijanu I.]] in vzel senatorje za talce. Leta 552 je bilo več senatorjev usmrčenih kot povračilo za smrt vzhodnogotskega kralja [[Totila]]. Ko je Rim osvojila bizantinska armada, je senat ponovno začel delovati. Med dolgoletno vojno je, tako kot sam Rim, zelo oslabel. Mnogo senatorjev je bilo ubitih, mnogo pa jih je pobegnilo v [[Konstantinopel]] in tam tudi ostalo zaradi ugodne Justinijanove zakonodaje, ki je po drugi strani ukinila skoraj vse senatorske položaje v Italiji. [[Papež]] [[Papež Gregor I. Veliki|Gregor I.]] je v svoji pridigi leta 593 obžaloval, da je senatorski red skoraj popolnoma izginil in da je nekdaj prestižni senat propadel.
Leta 578 in nato še leta 580 je senat poslal v Konstantinopel delegacijo, ki je novemu cesarju [[Tiberij II. Konstantin|Tiberiju II.]] za darilo prinesla 3.000 funtov zlata in ga istočasno zaprosila za pomoč proti [[Langobardi|Langobardom]], ki so deset let pred tem napadli Italijo.
Kdaj je senat na Zahodu dokončno izginil, ni povsem znano, iz Gregorijanskega registra pa je razvidno, da je senat leta 603 odobril nova kipa cesarja [[Fokas]]a in cesarice Leontije.<ref>[http://books.google.ru/books?id=tsE9AAAAIAAJ&pg=PA246&lpg=PA246&source=web&ots=M8dNV2lx_z&sig=P3PwGDB5ELF_rvkl28CBB5aiTQg&hl=ru J. Richards, ''The Popes and the Papacy in the Early Middle Ages, 476-752'', str. 246.]</ref> Zagotovo je izginil pred letom 630, ko je papež [[papež Honorij I.|Honorij I.]] [[Curia Julia|Curio Julio]] spremenil v cerkev.
Naslov senator se je občasno uporabljal še v poznem [[srednji vek|srednjem veku]] kot nepomeben dodatek k plemiškemu naslovu, ki ni več pomenil članstva v kakšnem organiziranem državnem telesu.
Leta 1144 je [[Rimska komuna]] poskušala vzpostaviti režim, ki se je zgledoval po stari Rimski republiki, kar je bilo v nasprotju s takratno oblastjo visokega plemstva in papežev. Ustanovila je tudi senat, enak antičnemu senatu. Revolucijonarji so Rim razdelili na štirinajst okrožij, ki so izvolila po štiri senatorje, skupaj 56 senatorjev (eden od virov trdi, da jih je bilo samo petdeset). Ti senatorji so bili prvi pravi senatorji po 7. stoletju. Za predsednika so izvolili Giordana Pierleonija, sina rimskega konzula Piera Leonija. Naslovili so ga s patricijem, ker je imel naslov konzul v nekaterih okoljih negativen prizvok.
Novi-stari senat je bil pod stalnim pritiskom. Konec 12. stoletja je doživela radikalno spremembo, ker se je število članov zmanjšalo na enega samega člana, imenovanega ''summus senator''. ''Summus senator'' je bil od takrat dalje naziv načelnika civilne uprave Rima. V letih 1191-1193 je to bil nek Benedetto, imenovan tudi ''carus homo'' (dragi mož) ali ''carissimo'' (najdražji).
==Senat v Vzhodnem rimskem cesarstvu==
{{Glavni|Bizantinski senat}}
V Konstantinoplu je senat deloval nemoteno tudi po propadu Zahodnega cesarstva. V drugi polovici 10. stoletja je cesar [[Nikekor II. Fokas]] predsednika senata preimenoval v proedra ([[grščina|grško]]: πρόεδρος, próedros). Do sredine 11. stoletja so bili proedri lahko samo [[evnuh]]i, potem pa so to omejitev odpravili in imenovali več proedrov. Eden od njih je bil višji proeder (grško: πρωτοπρόεδρος, protopróedros), ki je bil istočasno predsednik senata. Obstajali sta dve vrsti sej senata: ''silentium'', katere so se udeležili samo magistrati, in ''conventus'', katere so se lahko udeležili vsi senatorji (grško: συγκλητικόι, sinkletikói). Senat v Konstantinoplu je deloval do začetka 13. stoletja. Njegovo zadnje znano dejanje je bila izvolitev [[Nikolaj Kanab|Nikolaja Kanaba]] za cesarja med [[četrta križarska vojna|četrto križarsko vojno]] leta 1204. <ref>J. Phillips (2004), ''The Fourth Crusade and the Siege of Constantinople'', str. 222-226.</ref>
==Sklici==
| |||