Rimski senat: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
senat Rimske republike |
Senat Rimske republike |
||
Vrstica 43:
Zelo pomembna je bila etičnost senatorjev. Senatorji niso smeli delovati v bančništvu in sodelovati v kakršnikoli obliki javnih naročil, niso smeli imeti ladje, ki bi bila dovolj velika za mednarodno trgovanje,<ref name=Byrd34/> in niso smeli zapustiti Italije brez soglasja senata. Za svoje delo niso bili plačani. Izvolitev na magistrski položaj je avtomatsko pomenil tudi članstvo v senatu.<ref>Byrd, str. 36.</ref>
==Senat Rimskega cesarstva==
Po padcu Rimske republike se je konstitucionalno ravnotežje moči premaknilo iz rimskega senata proti rimskemu cesarju. Senat je sicer obdržal pravni položaj, kakršnega je imel v Republiki, v praksi pa je bila njegova oblast zanemarljivo majhna. Vso moč v državi je imel v svojih rokah cesar. Za članstvo v senatu so se zato potegovali samo posamezniki, ki so bolj kot oblast iskali prestiž in socialni položaj.
Med vladanjem prvih cesarjev se je vsa zakonodajna, sodna in volilna oblast prenesla iz rimske skupščine (''comitia'') na senat. Ker je imel cesar oblast nad senatom, je senat deloval zgolj kot stroj za izvrševanje njegove avtokratske oblasti.
Prvi cesar, [[Gaj Avgust Oktavijan]], je število senatorjev zmanjšal z devetsto na šeststo, čeprav je bilo istočasno aktivnih samo sto do dvesto senatorjev. Od takrat se število senatorjev nikoli več ni bistveno spremenilo. Članstvo se je tudi v cesarstvu volilo.<ref name=Abbott381>Abbott, str. 381.</ref>
Član senata je lahko postal nekdo, ki je bil izvoljen za kvestorja (magistrat s področja finančništva), če je bil v senatorskega ranga. Če ni bil senatorskega ranga, sta do senatorskega položaja vodili dve poti: cesar je lahko posamezniku podelil položaj, ki mu je omogočil izvolitev za kvestorja,<ref name=Abbott381/> ali pa ga je za senatorja imenoval sam s posebnim dekretom.<ref>Abbott, str. 382.</ref> V Cesarstvu je bila cesarjeva oblast nad senatom absolutna.<ref name=Abbott385>Abbott, str. 385.</ref>
Na zasedanjih senata je cesar sedel med dvema konzuloma in običajno igral vlogo predsedujočega.<ref name=Abbott383>Abbott, str. 383.</ref> V zgodnjem Cesarstvu so senatorji lahko postavljali kakršnakoli vprašanja ali od senata zahtevali določene ukrepe. Višje rangirani senatorji so razpravljali pred nižje rangiranimi, cesar pa je lahko govoril kadarkoli.<ref name=Abbott383/>
Senatu so poleg cesarja lahko predsedovali konzuli in pretorji. Ker so senatorji lahko kandidirali za izvolitev v magistrata samo s cesarjevo odobritvijo, so praviloma vsi glasovali za cesarjev predlog. Če se senator ni strinjal s predlogom in bi zato glasoval proti, se tisti dan zasedanja raje ni udeležil.<ref>Abbott, str. 384.</ref>
Rimska skupščina je zasedala tudi po ustanovitve Cesarstva, četudi se je njena moč v celoti prenesla na senat in so se odloki senata (''senatus consulta'') pretvorili v zakone.<ref name=Abbott385/> Zakonodajna moč senata se je kazala prevsem na finančnem in upravnem področju, veliko moč pa je obdržal tudi nad provincami.<ref name=Abbott385>Abbot, str. 385.</ref>
V zgodnjem Rimskem cesarstvu je imela vso sodno oblast skupščina, vendar se je tudi ta prenesla na senat. Senat je tako dobil na primer tudi vse pristojnosti v sodnih postopkih za kriminalna dejanja. V takšnih postopkih je imel konzul vlogo predsednik sodišča, senatorji vlogo porotnikov, sodba pa je imela obliko dekreta ''senatus consultum''.<ref name=Abbott385/><ref name=Abbott386>Abbott, str. 386.</ref> Pritožbe na razsodbo niso bile mogoče. Obtoženega je lahko oprostil samo cesar s svojim vetom. Cesar [[Tiberij]] je s skupščine na senat prenesel tudi vse pristojnosti, povezane z volitvami.<ref name=Abbott386/> Senat je potem lahko teoretično sam volil nove magistrate, vendar bila je za dokončno izvolitev potrebna odobritev cesarja.
Okoli leta 300 je cesar [[Dioklecijan]] uzakonil vrsto državnih reform. Z eno od njih je cesar dobil pravico, da prevzame oblast brez soglasja senata, kar je senatu odvzelo položaj najvišje državne institucije. Dioklecijanove reforme so končale vse utvare, da je senat neodvisno zakonodajno, sodno in volilno telo. Senat je obdržal svojo zakonodajno oblast samo nad javnimi igrami v Rimu in senatorskim razredom.
Senat je ohranil tudi pooblastila v sodnih procesih za izdajo države in volitvah nekaterih magistratov, vendar samo z dovoljenjem cesarja. Vzadnjih letih Cesarstva je senat nekajkrat poskusil imenovati novega cesarja, na primer Evgenija, katerega so kasneje porazile sile, zveste [[Teodozij I.|Teodoziju I.]]. Senat je ostal tudi zadnja trdnjava tradicionalne rimske religije proti širjenju krščanstva in je večkrat poskušal, da bi v senatsko kurijo vrnili Oltar zmage, ki ga je odstranil [[Konstancij II.]].
==Sklici==
| |||