Judeja (rimska provinca): Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m robot Dodajanje: en:Judea (Roman province) |
ni več v delu |
||
Vrstica 52:
Po smrti kralja [[Herod Veliki|Heroda Velikega]] leta 4 pr. n. št. se je njegovo kraljestvo razdelilo med njegove štiri sinove (Judejska tetrarhija). V Judeji, ki je obsegala največji del nekdanjega kraljestva, so Rimljani leta 6 n. št. odstavili kralja [[Herod Arhelaj|Heroda Arhelaja]] in z združitvijo Prave Judeje (biblijska ''Judah''), [[Samarija|Samarije]] in [[Edom]]a ustanovili provinco Judejo.<ref>H.H. Ben-Sasson, ''A History of the Jewish People'', Harvard University Press, 1976, ISBN 0-674-39731-2, str. 246.</ref>
Provinca Judeja je bila prizorišče treh [[judovsko-rimske vojne|judovsko-rimskih vojn]]: velikega judovskega upora (66-70 n. št.), Kvijetove vojne (115-117 n. št.) in Bar Kohbovega upora (132-135 n. št.). Po zadnji vojni je cesar [[Hadrijan]] provinco preimenoval v [[Palestinska Sirija|Palestinsko Sirijo]] (''Syria Palæstina''), Jeruzalem pa v ''Aelio Capitolino'', s čemer je poskušal izbrisati zgodovinske vezi Judov s pokrajino Judejo.<ref name=Ben-Sasson334
==Zgodovinsko ozadje==
Rimska republika je na Bližnjem vzhodu prvič intervenirala leta 63 pr. n. št. po tretji mitridatski vojni, ko je ustanovila provinco [[Sirija (rimska provinca)|Sirijo]]. Za vzdrževanje miru je bil imenovan vojskovodja [[Pompej Veliki|Gnej Pompej Veliki]].
Regija v tistem času ni bila mirna. Judejska kraljica [[Saloma Aleksandra]] je malo pred tem umrla in njena sinova [[Hirkan]] in [[Aristobul II.]] sta se začela med seboj vojskovati za izpraznjeni prestol. Ko je Aristobula je leta 63 pr. n. št. v Jeruzalemu oblegala bratova vojska, je poslal svoje odposlance k Pompejevemu zastopniku Marku Emiliju Skavru in ga zaprosil za pomoč. Za svojo rešitev je ponudil veliko podkupnino. Pompej je njegovo ponudbo sprejel, Aristobul pa je Skavra zatem obtožil oderuštva. Ker je bil Skaver Pompejev svak in varovanec, se mu je Pompej maščeval in za [[etnarh]]a in velikega duhovnika imenoval njegovega brata Hirkana, naslova kralja pa mu ni priznal. Ko je [[Julij Cezar]] porazil Pompeja, je Hirkana zamenjal z njegovim dvorjanom Antipatrom Idumejcem, poznanim tudi kot Antipa, ki je postal prvi judovski rimski prokurator.
Leta 57-55 pr. n. št. je sirijski prokonzul Avl Gabinij razdelil nekdanje hazmonejsko Izraelsko kraljestvo na pet okrožij, katerim so načelovali okrožni [[sanhedrin]]i. <ref>[http://www.perseus.tufts.edu/cgi-bin/ptext?doc=Perseus%3Atext%3A1999.01.0146;query=whiston%20chapter%3D%23182;layout=;loc=14.54 [[Jožef Flavij]], ''Antiquitates Judaicae'', 14.5.4.]</ref>
Leta 44 pr. n. št. sta bila Cezar in Antipater ubita in rimski senat je leta 40 pr. n. št. za kralja Judov razglasil Antipatrovega sina Idumejca [[Herod Veliki|Heroda Velikega]],<ref>[http://earlyjewishwritings.com/text/josephus/war1.html Jewish War 1].14.4.</ref> ki je vojaško oblast dobil šele leta 37 pr. n. št.. Med njegovim vladanjem so bili odstranjeni še zadnji predstavniki [[Makabejci|Makabejcev]] in zgrajeno veliko pristanišče ''[[Caesarea Maritima]]''. Herodovo kraljestvo so si po njegovi smrti leta 4 pr. n. št. razdelil njegovi štirje sinovi (Judejska tetrarhija). Ena od četrtin je bila Judeja, ki se je približno ujemala z nekdanjim Judejskim kraljestvom. V njej je do leta 6 n. št. vladal Herodov sin [[Herod Arhelaj]], katerega je cesar Avgust zaradi pritožb podložnikov in slabega vladanja odstavil. Njegovega brata [[Heroda Antipa|Heroda Antipa]], ki je od leta 4 pr. n. št. vladal v Galileji in Pereji, je leta 39 n. št. odstavil cesar [[Kaligula]].
==Judeja kot rimska provinca==
Leta 6 n. št. je Judeja postala del večje rimske province Judeje (''Iudaea''), ki je bila sestavljena iz prave (biblične) Judeje, Samarije in Idumeje, bibličnegai Edoma.<ref>H.H. Ben-Sasson, ''A History of the Jewish People'', Harvard University Press, 1976, ISBN 0-674-39731-2, str. 246.</ref> V provinco niso bile vključene pokrajine Galileja, Golan (''Gaulanitis'') in Pereja (''Decapolis''). Takšna ureditev je imela zelo majhen pomen za rimski državni proračun, dobro pa je obvladovala ozemlje in obalne ceste do rimske žitnce [[Egipt (rimska provinca)|Egipta]]. Poleg tega je mejila s [[Partsko cesarstvo|Partskim cesarstvom]], ki je bilo po izgonu Judov vmesno ozemlje med Judejo in Judi v babilonskem izgnanstvu. Upravno središče province je bila ''Cezarea Maritima'' in ne Jeruzalem,<ref> H.H. Ben-Sasson, ''A History of the Jewish People'', 1976, str. 247.</ref> ki je bil prestolnica kraljev Davida, Ezekija in Josija, Makabejcev in Heroda Velikega. Legat (guverner) province je postal guverner Sirije Kvirinij, ki je izvedel prvi [[popis prebivalstva]] v Siriji in Judeji in bil nasprotnik [[zeloti|zelotov]].<ref>[http://earlyjewishwritings.com/text/josephus/ant18.html Jožef Flavij, ''Antiquitates Judaicae'', 18]</ref> Judeja ni bila niti [[Rimska provinca#Rimske province v Principatu|senatska]] niti prava [[Rimska provinca#Rimske province v Principatu|cesarska]] provinca, ampak nekakšen "satelit Sirije ".<ref>H.H. Ben-Sasson, ''A History of the Jewish Peoples'', str. 247-248.</ref> Guverner je bil vitez konjeniškega reda (''[[ordo equeaster]]''), tako kot v Egiptu, in ne bivši konzul, pretor ali senator.<ref>[[Jožef Flavij]], ''Antiquitates Judaicae'' (Judovske starine), 17.3-5 in 18.1-2.</ref> V letih 26-36 n. št. je bil judejski prefekt [[Poncij Pilat]]. Eden od velikih duhovnikov Herodovega templja je bil [[Kajfa]], poznan zlasti po sodelovanju pri [[Jezus]]ovi aretaciji in usmrtitvi. Za velikega duhovnika ga je imenoval prefekt Valerij Grat leta 18. Leta 36 je sirijski legat Lucij Vitelij oba odstavil.
Do prvega odkritega razkola med Rimom in Judi je prišlo v ''"krizi pod Kaligulo"'' (37-41).<ref>H.H. Ben-Sasson, ''A History of the Jewish People'', Harvard University Press, 1976, ISBN 0-674-39731-2, str. 254-256.</ref> Judeja je ponovno dobila avtonomijo v letih 41-44 n. št., ko je cesar [[Klavdij]] za kralja Judov imenoval [[Herod Agripa|Heroda Agripo]] in na oblast ponovno postavil herodsko dinastijo. Provinca je kljub temu, da ni več imela prefekta, očitno ostala rimska provinca.
Cesar Klavdij je sklenil, da bo prokuratorje, ki so bili pogosto cesarjevi osebni pooblaščenci in provincijalni davčni in finančni ministri, po celem cesarstvu povišal na položaj magistratov s polnimi pooblastili za vzdržavanje miru. Ker sirski legat za Judejce ni bil sprejemljiv,<ref>Tacit, ''Anali'', 12.60.</ref> je svojega zaupnega judejskega prokuratorja povišal na položaj cesarskega prokuratorja. Po Agripovi smrti leta 44 n. št. se je provinca za nekaj časa vrnila pod neposredno rimsko oblast, dokler ni bil leta 48 za kralja Judov imenovan Agripov sin [[Mark Julij Agripa]]. Agripa je bil sedmi in zadnji kralj iz herodske dinastije. Od leta 70 do 135 so morali zaradi upornosti Judov provinco upravljati rimski legati, ki so bili tudi sposobni vojaški poveljniki. Agripa, ki bil zvest rimski podložnik, se je na prestolu obdržal do svoje smrti leta 93/94 ali leta 100, potem pa se je njegovo kraljestvo vrnilo pod popolno rimsko oblast.
==Upori Judov==
Judeja je bila prizorišče treh velikih uporov proti Rimu:
* [[Prva judovska vojna|prvega upora]] leta 66-70 n. št., ki je imel za posledico obleganje Jeruzalema in porušenje Herodovega templja,
* [[Druga judovska vojna|drugega upora]] leta 115-117 n. št., imenovanega tudi Kvijetova vojna, in
* [[Tretja judovska vojna|tretjega upora]] leta 132-135 n. št., imenovanega tudi [[Simon bar KOhba|Bar Kohbova]] vstaja.
Po zatrtju Bar Kohbovega upora je cesar [[Hadrijan]] provinco preimenoval v [[Palestinska Sirija|Palestinsko Sirijo]], Jeruzalem pa v ''[[Aelia Capitolina|Aelio Capitolino]]'', da bi ponižal judovsko prebivalstvo in izbrisal njihove zgodovinske vezi s pokrajino Judejo.<ref name=Ben-Sasson334/>
V [[Tetrarhija|Dioklecijanovih reformah]] kones 3. stoletja je bila regija razdeljena na [[Prva Palestina|Prvo Palestino]] (''Palaestina Prima'') z upravnim središčem ''Caesarea Maritima'', ki je obsegala Judejo, Samarijo, Idumejo, Perejo in obalno nižavje, [[Druga Palestinoa|Drugo Palestino]] (''Palaestina Secunda''), ki je obsegala Galilejo, Dekapolis in Golan, njeno upravno središče je bil Bet-šean, in [[Tretja Palestina|Tretjo Palestino]] (''Palaestina Tertia''), ki je obsegala Negev in prestolnico [[Petra (Jordanija)|Petro]].<ref>H.H. Ben-Sasson, ''A History of the Jewish People'', Harvard University Press, 1976, ISBN 0-674-39731-2, str. 351.</ref>
==Sklici==
| |||