Sreča v nesreči: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
EvaSta (pogovor | prispevki)
EvaSta (pogovor | prispevki)
Vrstica 45:
Nabožno-vzgojno pripovedništvo je bilo pri nas razširjeno zlasti po zaslugi prirejevalcev tovrstne proze nemškega pisatelja Krištofa Schmida (že v 20. letih, veliko več pa v 30. in 40. letih 19. stoletja). Iz take slovstvene usmeritve je izhajal tudi Janez Cigler s svojo Srečo v nesreči.
 
Slovenski knjižni trg je pripoved dobro sprejel. Na dober sprejem kaže dejstvo, da je bila povest v petih letih trikrat izdana. [[Fran Levstik]] je povest ugodno ocenil in ugotavljal, da jo ljudje radi berejo (oz. poslušajo, ko berejo drugi). To ga je spodbudilo, da je v svojem programskem sestavku Popotovanje iz Litije do Čateža omenjal pripoved kot enega od možnih kažipotov za razvoj slovenske daljše pripovedne proze. Po vsej verjetnosti je Levstika k temu nagnilo spoznanje, da je zlasti za preproste bralce tako berilo v skladu z njihovim pričakovanjem.
 
Cigler s svojo povestjo ni bistveno vplival na nadaljnji razvoj slovenske pripovedne proze. Danes ne moremo mimo dejstva, da je Srečo v nesreči mogoče sprejemati, razumevati in pravično ovrednotiti le z literarnozgodovinskega vidika, saj literarnoumetniška raven ne dopušča bralnega užitka in spoznavnega zadoščenja. To pa seveda ne zmanjšuje pomena Ciglerjeve pripovedi; delo ima v vsakem primeru povsem natančno določeno mesto v slovenskem pripovedništvu: zagotovljena mu je pomembnost glede na to, da je prva slovenska povest.