Gregor Mendel: Razlika med redakcijama

Na priporočilo gimnazijskega učitelja fizike je leta 1843 vstopil v [[avguštinci|avguštinski]] [[samostan]] v [[Brno|Brnu]] kot [[menih]] in tam po koncu študija na Dunaju začel obsežno serijo poskusov [[križanje (biologija)|križanja]], da bi dokazal Ungerjevo tezo, po kateri so [[sorta|sorte]] ključne pri vprašanju [[speciacija|izvora vrst]]. Zaradi fizikalne izobrazbe se je zavedal pomena natančnega zapisovanja poskusov, pa tudi sicer je bil izredno pedanten človek, ki je pazljivo spremljal mnoge pojave, kot so [[vreme]]nski pogoji, [[Sončeva pega|Sončeve pege]] in druge spremenljivke. Ključno za njegov uspeh je bilo tudi, da je dobro poznal obstoječo literaturo na področju križanja rastlin in je za poskuse izbral posebej primerno rastlinsko vrsto - [[grah]]. Posamezni osebki graha znotraj iste [[populacija (biologija)|populacije]] se razlikujejo po več [[fenotip]]skih lastnostih; danes vemo, da so različne lastnosti posledica razlik v posameznih [[gen]]ih, zaradi česar so principi njihovega dedovanja enostavnejši.

 

[[Slika:Mendelian inheritance.svg|thumb|220px|Shematski prikaz Mendlovega principa dedovanja]]

V teh sedmih parih lastnosti je bila ena vedno izrazito dominantna, zato so imele vse rastline v prvi generaciji potomcev vedno lastnost ene od starševskih rastlin (dominantno). Za opis pojava, ko ena od lastnosti prevlada, je Mendel neodvisno od sodobnikov vpeljal izraza »dominantnost« in »recesivnost«. Ko je samooplodil rastline iz prve generacije, sta se pri njihovih potomcih ponovno pojavili obe lastnosti izvorne generacije, skoraj natanko v razmerju 3:1. Ponovno je samooplodil rastline iz druge generacije in njihovi potomci so izkazovali enako lastnost kot starši, če je bil potomec recesiven homozigot. Pri križanju je šel še dlje in ugotavljal razmerja v številu potomcev z dvema paroma nepovezanih lastnosti ter ponovno dobil pričakovano razmerje kombinacij 9:3:3:1. Raziskave z grahom je moral leta 1864 opustiti, saj je nasade opustošil izbruh škodljivcev.