Toharščina: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Značilnosti: slog |
dodana vsebina |
||
Vrstica 26:
== Poimenovanje ==
Poimenovanje ''toharščina'' oziroma ''toharski jeziki'' je dejansko zmotno, vendar je v jezikoslovju že tako uveljavljeno, da ga ni več mogoče spremeniti. Govorce toharščine so namreč sprva enačili z ljudstvom ''Tocharoi'', ki se omenja v grških klasičnih virih. Antični ''Tocharoi'' so sicer živeli vzhodno od Tarimske kotline, nato pa so jih Kitajci izpodrinili na zahod, v [[Baktrija|Baktrijo]]. Najverjetneje so bili iranska plemenska zveza in niso imeli nobene neposredne povezave z govorci toharščine. V novejšem času govorce toharščine povezujejo s plemensko konfederacijo ''Yuezhi'', ki se omenja v kitajskih klasičnih virih.<ref name="haarmann">{{cite book | title=Lexikon der untergangenen Sprachen | pages=198-199 |first=Harald | last=Haarmann | location=München |publisher=C. H. Beck of HG|year=2002|isbn=3-406-47596-5 }}</ref>
== Delitev ==
Vrstica 32:
*toharski A (vzhodnotoharski ali ''agnejski'', lastno ime ''ārśi'', v bližini antičnih mest Karasahr (kitajsko ''Yanqi'') in Turpa)
*toharski B (zahodnotoharski ali ''kučejski'', v bližini antičnega mesta Kuča (''Kuqa'').
Med njima je okoli 200 kilometrov zemljepisne razdalje. Oba sta se razvili iz pratoharščine, ki se je verjetno govorila
V [[prakrit]]skih dokumentih iz antičnega kraljestva Kroran na jugovzhodu [[Tarim]]ske kotline so bile odkrite besede in imena v domnevno tretji različici toharščine, imenovani toharščina C.<ref name="mallory-expedition">{{cite journal | title=Bronze Age languages of the Tarim Basin | first=J.P. | last=Mallory | journal=Expedition | volume=52 | issue=3 | pages=44–53 | url=http://penn.museum/documents/publications/expedition/PDFs/52-3/mallory.pdf }}</ref>
==
Toharščina predstavlja najbolj vzhodno vejo indoevropskih jezikov. Njeno odkritje je spremenilo nekatere ustaljene teorije in hipoteze o odnosih med indoevropskimi jeziki, ki so bile v primerjalnem jezikoslovju vzpostavljene v 19. stoletju.
Pred odkritjem toharščine je veljala poenostavljena zemljepisna delitev indoevropskih jezikov na [[Indoevropski_jeziki#Delitev_kentum-satem|kentumske in satemske]], po kateri naj bi bile kentumske veje razširjene na zahodu, satemske pa na vzhodu. Kljub svoji skrajno vzhodni zemljepisni legi pa je toharščina kentumska veja in obenem kaže pomembne morfološke vzporednice s severnoevropskimi vejami indoevropskih jezikov (npr. z [[germanski jeziki|germanskimi jeziki]]). Med kentumske spadajo tudi kasneje odkriti [[anatolski jeziki]] v Mali Aziji. Na podlagi jezikoslovne teorije o valovih nemškega jezikoslovca Johannesa Schmidta je bila zato postavljena nova hipoteza, po kateri satemski jeziki pomenijo inovacijo v osrednjem delu indoevropske pradomovine, kentumski jeziki pa predstavljajo starejšo periferno razvojno stopnjo.
Na podlagi skupnih besed in slovničnih potez toharščine z baltoslovanskimi, germanskimi in keltskimi jeziki ter celo z [[grščina|grščino]] in [[frigijščina|frigijščino]] znanstveniki domnevajo, da naj bi predniki toharščine izvirali iz vzhodne Evrope. Njihova selitev se je verjetno zgodila precej pred prodorom [[indoiranski jeziki|indoiranskih jezikov]] v Srednjo Azijo<ref name="mallory Indo-Europeans"/>.
==Sklici==
| |||