Koroški plebiscit: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m →Interpretacije in posledice: {{refimprove}} |
Brez povzetka urejanja |
||
Vrstica 52:
Koroški plebiscit je zgodovinsko zaznamoval življenje Koroške, še posebej pa [[Koroški Slovenci|Koroških Slovencev]] vse do današnjih dni. Nemške skrajno desne nacionalistične skupine, [[Koroški Heimatdienst|brambovske]] organizacije in [[pangermanstvo|pangermansko]] orientirane politične stranke so takoj po izpeljanem plebiscitu začele razlagati njegove rezultate v skladu z njihovo siceršnjo nestrpno ideologijo ''"Kärntner spricht Deutsch/Korošec govori nemško"''. Nemško nacionalistični krogi so trdili, da se koroški Slovenci na plebiscitu dejansko niso odločili samo za pripadnost moderni republiki [[Avstrija|Avstriji]], temveč tudi za pripadnost širšemu [[Nemci|nemštvu]]. Rezultati plebiscita so jim služili predvsem kot opravičilo za nadaljevanje agresivne politike ponemčevanja [[Južna Koroška (Avstrija)|Južne Koroške]]. Del slovensko govorečega prebivalstva, ki je iz takšnih ali drugačnih razlogov glasoval za priključitev Avstriji (okoli 40%), so enostransko in neosnovano razglasili za ''"Nemcem prijazne/Deutsch-freundlich"''. Iz tovrstnih interpretacij se je kasneje razvila tudi popolnoma nestrokovna in na [[rasizem|rasizmu]] utemeljena [[Vindišarska teorija]], ki je med [[2. svetovna vojna|2. svetovno vojno]] pripeljala do brutalnega [[nacizem|nacističnega]] preganjanja Slovencev in poskusov njihove dokončne odstranitve s Koroškega. Vodilni nemško-koroški politiki post-plebiscitnega medvojnega časa, na primer [[Arthur Lemisch]], so narodno zavedne koroške Slovence obravnavali kot ''"zaslepljence, ki jih je potrebno v teku ene generacije ponovno vrniti v pravo (nemško) koroštvo"'' in napovedovali, da ''"želimo odstraniti vse tiste, ki škodujejo svetemu miru naše dežele."''
Koroško-slovenska stran je bila ob rezultatih plebiscita očitno šokirana in si dolgo ni opomogla. Znotraj slovenske skupnosti so se začela medsebojna obtoževanja, prepiri in delitve. Slovence, ki so iz svojih razlogov glasovali za Avstrijo, se je začelo obravnavati kot narodne izdajalce in jih obtoževati za neuspeh na plebiscitu, s tem pa se jih je nehote in neupravičeno potiskalo v takoimenovani ''vindišarski'' tabor. Tako razdeljena in neenotna slovenska skupnost je postala lahek plen za okrepljeno medvojno dejavnost nemško-nacionalnih in pangermanskih organizacij, ki za dosego svojih ciljev (trajno ponemčenje Južne Koroške)
Šele po [[Slovenska pomlad|demokratizaciji]] in osamosvojitvi [[Republika Slovenija|Republike Slovenije]] leta 1991, predvsem pa po njenem vstopu v [[Evropska Unija|Evropsko Unijo]] leta 2004, so se začele zahteve po večji enakopravnosti Slovencev na Koroškem obravnavati bolj konstruktivno tudi s strani avstrijskih oblasti. Meja med obema državama se je v duhu evropskega sodelovanja sprostila, po vstopu Slovenije v [[Schengensko območje]] pa skoraj izginila. [[Slovenščina]] je postala eden od uradnih jezikov Evropske Unije in tudi najbolj trdovratnim nemško-nacionalnim krogom na Koroškem, ki se sicer ob vsaki priložnosti še vedno trudijo oživljati stara protislovenska čustva, teh sprememb ni bilo mogoče zanikati. Več kot 90 let po koroškem plebiscitu, in čeprav je njihovo število po uradnih statistikah upadlo na zgodovinsko nizke ravni, so koroški Slovenci morda zato ravno danes v najboljšem položaju, da si v ozračju odprtih evropskih meja in spremenjenega odnosa do manjšin po vsej Evropi, povrnejo svoje narodnostne in jezikovne pravice.
|