Carrarski marmor: Razlika med redakcijama

Prvi omenjeni antični carrarski kamnolom je Fantiscritti, ki ga je leta 1442 omenil ''Ciriacus Anconitanus''. Pomemben vir predstavlja slika Saverija Salvionija iz leta 1812, saj je prvič prikazan antični kamnolom na gori Strinato. L. Bruzza in C. Dubois sta konec 19. stol. objavila več epigrafskih virov. Prelomnico v proučevanju predstavljajo različne študije L. Banti, ki je antične carrarske kamnolome katalogizirala, opisala in naredila topografsko karto. Leta 1977 so začeli ta prostor tudi sistematično raziskovati. Namen raziskav je bila dopolnitev L. Banti in izdelava tipologije sledov lomljenja kamna v rimskem času, saj je rimska tehnika lomljenja kamna specifična in jo lahko ločimo od srednjeveške. V tem času začne s svojimi študijami tudi italijanski arheolog E. Dolci, ki je dejaven še danes.

 

 

Ko pride na oblast rimski cesar [[Gaj Avgust Oktavijan]] (27 p.n.št - 14 n.št), carrarski kamnolomi postopoma pridejo v imperialno last, pod katero so zagotovo v času cesarja [[Tiberij]]a (14 - 37). S svojim zakonom o izkoriščanju in rudarjenju (''ius metallorum'') je v rimskem imperiju ustvaril monopol nad kamnolomi in tako tudi nad carrarskimi. Njihov pomen kaže število piscev, ki jih omenjajo, npr. [[Strabon]], [[Plinij Starejši]], Silij Italik, Stacij, Svetonij,...