Kemija: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m vrnitev sprememb uporabnika 194.249.199.229 (pogovor) na zadnje urejanje uporabnika HiW-Bot
Vrstica 16:
Kemija je učni predmet na vseh osnovnih in srednjih šolah. Na teh nivojih se poučuje tako imenovana splošna kemija, ki zajema osnovne pojme kemije in spoznavanje orodij in veščin, ki so potrebne za začetek študija kemije na univerzitetnem nivoju. Na najvišjem nivoju se s kemijo ukvarjajo znanstveniki – kemiki, ki so običajno specialisti za eno ali več poddisciplin.<ref>[http://www.calmis.ca.gov/file/occguide/CHEMIST.HTM California Occupational Guide Number 22: Chemists]</ref>
 
== ZgodovinaUvod ==
Kemija je [[znanost]], ki preučuje vzajemno delovanje kemičnih spojin,<ref>[http://chemweb.ucc.ie/what_is_chemistry.htm What is Chemistry?]</ref> ki so sestavljene iz [[atom]]ov, ti pa iz subatomskih delcev: [[proton]]ov, [[elektron]]ov in [[nevtron]]ov.<ref>[http://www.visionlearning.com/library/module_viewer.php?mid=49 Matter: Atoms from Democritus to Dalton] by Anthony Carpi, Ph.D.</ref> Atomi se spajajo in tvorijo [[molekula|molekule]] in [[kristal]]e. Kemijo pogosto imenujemo »osrednja« znanost, ker povezuje druge naravoslovne znanosti, na primer [[astronomija|astronomijo]], [[fizika|fiziko]], [[ekologija|ekologijo]], [[biologija|biologijo]] in [[geologija|geologijo]].<ref>Theodore L. Brown, H. Eugene Lemay, Bruce Edward Bursten, H. Lemay. ''Chemistry: The Central Science''. Prentice Hall; 8. izdaja (1999). ISBN 0-13-010310-1. str. 3-4.</ref><ref>Carsten Reinhardt. ''Chemical Sciences in the 20th Century: Bridging Boundaries''. Wiley-VCH, 2001. ISBN 3-527-30271-9. str. 1-2.</ref>
Kemija se je začela verjetno z opazovanjem gorenja, ki je pripeljalo do odkritja [[keramika|keramike]], [[steklo|stekla]] in [[metalurgija|metalurgije]] – veščine pridobivanja [[kovina|kovin]] iz [[ruda|rud]]. Zaradi pomanjkljivega znanja je ogenj postal tista mistična sila, ki je pretvarjala snov v drugo snov (gorenje lesa, izparevanje vode) in istočasno dajala [[toplota|toploto]] in [[svetloba|svetlobo]]. Filozofski poskusi, da bi pojasnili, zakaj imajo različne snovi različne lastnosti (barvo, gostoto, vonj...), zakaj obstojajo v treh agregatih stanjih (trdno, tekoče in plinasto) in pri enakih pogojih reagirajo različno, so pripeljali do prvih teorij o naravi in kemiji. Ena prvih teorij je trdila, da so štirje glavni elementi voda, ogenj, zemlja in zrak.
 
Razvoj kemije sega daleč v [[zgodovina|zgodovino]], v čas pred začetkom [[alkimija|alkimije]], ki se je več stoletij prakticirala v različnih delih sveta, predvsem na [[Bližnji vzhod|Bližnjem vzhodu]].<ref>[http://etext.lib.virginia.edu/cgi-local/DHI/dhi.cgi?id=dv1-04 Dictionary of the History of Ideas: Alchemy]</ref> Prvi kemiki so bili verjetno [[Stari Egipt|Egipčani]], ki so že pred 4000 leti uporabljali kozmetične preparate, ki so bili produkt kemijske sinteze.<ref>[http://www.newscientist.com/article/mg16121734.300-first-chemists.html First chemists], February 13, 1999, New Scientist</ref> Do leta 1000 pr. n. št. so stare civilizacije znale pridobivati [[kovina|kovine]] z [[ruda|rud]] in izdelovati [[keramika|keramiko]], [[glazura|glazure]], [[steklo]], [[barvilo|barvila]] in [[pigment]]e. Poznale so tudi [[fermentacija (biokemija)|fermentacijo]] [[vino|vina]] in [[pivo|piva]], [[usnje|strojenje usnja]], [[tkanina|barvanje tkanin]] in [[milo|kuhanje mila]].
[[Stari Grki|Grška]] [[atomizem|atomista]] [[Demokrit]] (470-400 pr. n. št.) in [[Levkip]] (prva polovica 5. stoletja pr. n. št.) sta bila prva, ki sta trdila, da so snovi sestavljene iz majhnih nedeljivih delcev – [[atom]]ov. Zaradi pomanjkanja znanstvenih dokazov je bilo njuno teorijo o obstoju atomov zelo lahko ovreči. Teorija o štirih elementih se je še dolgo obdržala, verjetno tudi zato, ker jo je zagovarjal [[Aristotel]] (384 — 322 pr. n. št.). Aristotel je obstoječim štirim elementom dodal peti element – [[eter (razločitev)|eter]] – ki je predstavljal božansko silo. Takšno učenje je kasneje sprejela tudi Cerkev. Grški atomizem je v delu ''De Rerum Natura'' (O naravi stvari)<ref>{{cite web
|last=Lucretius
|title=de Rerum Natura (On the Nature of Things)
|work=The Internet Classics Archive
|publisher=Massachusetts Institute of Technology
|date=50 BCE
|url=http://classics.mit.edu/Carus/nature_things.html
|accessdate=2007-01-09}}
</ref> leta 50 pr. n. št. napisal [[Stari Rimljani|rimski]] [[filozof]] Tit Lukrecij Kar.<ref>{{cite web
|last=Simpson
|first=David
|title=Lucretius (c. 99 - c. 55 BCE)
|work=The Internet History of Philosophy
|date=29 June [[2005]]
|url=http://www.iep.utm.edu/l/lucretiu.htm
|accessdate= 2007-01-09}}
</ref>
 
Stvari, ki nas obdajajo, so takšne zaradi lastnosti snovi, iz katerih so zgrajene: [[jeklo]] je [[trdota|trše]] od [[železo|železa]], ker so v njem atomi povezani v bolj togo kristalno strukturo, les se vname, ker se nad neko temperaturo spontano veže s [[kisik]]om iz [[zrak]]a in tako naprej. Kemične spojine se delijo glede na njihovo zgradbo, agregatno stanje in kemijsko sestavo. Z ugotavljanjem sestave in zgradbe snovi se ukvarja analitska kemija.
[[Slika:Pietro Longhi 021.jpg|thumb|left|200px|''Alchymisté'', slika Pietra Longhija (1702-1785)]]
 
Pretvorbo snovi v eno ali več drugih snovi imenujemo [[kemijska reakcija]]<ref>IUPAC Gold Book [http://www.iupac.org/goldbook/C01033.pdf Definition]</ref>, ki jo zapišemo s simboli v [[kemijska enačba|kemijski enačbi]]. Število atomov vseh elementov na levi in desni strani enačbe je zaradi [[zakon o ohranitvi mase|zakona o ohranitvi mase]]. Kemijsko reakcijo običajno spremljajo tudi energetske spremembe, na primer oddajenje in sprejemanje [[toplota|toplote]], ki se podrejajo nekim osnovnim pravilom – kemijskim zakonom.
Pohlep po [[zlato|zlatu]] je pripeljal do postopkov za njegovo rafiniranje. Zaradi pomanjkljivega znanja so bili ljudje prepričani, da je rafiniranje pretvarjanje snovi in ne povečevanje njene čistoče. Mnogi učenjaki tistega časa so bili zato prepričani, da obstoja način, s katerim bi cenene kovine pretvorili v bolj plemenite. Rodila se je [[alkimija]] in iskanje ''kamna modrosti'', za katerega so menili, da takšno pretvorbo opravi s preprostim dotikom.<ref>[http://www.chemheritage.org/explore/ancients-time.html Alchemy Timeline] - Chemical Heritage Society</ref> Večino takrat znanih metod rafiniranja je v svojem delu ''Naturalis Historia'' (Prirodopis) opisal [[Plinij Starejši]].
 
Kemija je učni predmet na vseh osnovnih in srednjih šolah. Na teh nivojih se poučuje tako imenovana splošna kemija, ki zajema osnovne pojme kemije in spoznavanje orodij in veščin, ki so potrebne za začetek študija kemije na univerzitetnem nivoju. Na najvišjem nivoju se s kemijo ukvarjajo znanstveniki – kemiki, ki so običajno specialisti za eno ali več poddisciplin.<ref>[http://www.calmis.ca.gov/file/occguide/CHEMIST.HTM California Occupational Guide Number 22: Chemists]</ref>
Mnogi poznavalci trdijo, da so bili prvi kemiki [[Arabci]] in [[Perzijci]], ki so v kemijo vpeljali natančno opazovanje in nadziranje eksperimentov ter odkrili mnogo kemičnih spojin.<ref name=Will>Will Durant (1980), ''The Age of Faith (The Story of Civilization, Volume 4)'', p. 162-186, Simon & Schuster, ISBN 0-671-01200-2</ref> Najvplivnejši islamski kemiki so bili Džabir ibn Hajjan (721-815), v Evropi znan kot Geber,<ref>Derewenda, Zygmunt S. (2007), »On wine, chirality and crystallography«, Acta Crystallographica Section A: Foundations of Crystallography 64: 246–258 [247]</ref> al-Kindi (umrl 873), al-Razi (umrl 925) in al-Biruni (umrl 1048).<ref>Dr. K. Ajram (1992), ''Miracle of Islamic Science'', Appendix B, Knowledge House Publishers, ISBN 0-911119-43-4.</ref> Geberjeva dela so postala v [[Evropa|Evropi]] znana v 14. stoletju, ko jih je v [[latinščina|latinščino]] prevedel španski kemik psevdo-Geber. Na področju metalurgije so bili v tistem času zelo pomembni [[Indijci|indijski]] alkimisti in metalurgi.<ref name=Will/>
 
V Evropi se je kemija začela razvijati v zgodnjem [[srednji vek|srednjem veku]] po več [[epidemija]]h [[kuga|kuge]]. Ljudje so začeli iskati [[zdravilo|zdravila]] zanjo in verjeli v obstoj ''eliksirja življenja'' oziroma ''eliksirja večne mladosti'', ki ga, tako kot [[kamen modrosti|kamna modrosti]], niso nikoli odkrili.
 
Z alkimijo so se začeli intenzivno ukvarjali tudi [[zdravnik]]i, med katerimi je najbolj znan [[Paracelzij]] (1492-1541). Paracelzij je sicer verjel v teorijo štirih elementov (voda, ogenj, zrak in zemlja), vendar je kljub temu vpeljal novo idejo, da je ''kozmos'' sestavljen iz treh duhovnih snovi: [[živo srebro|živega srebra]], [[žveplo|žvepla]] in [[sol]]i. Te snovi niso bile enostavne snovi, kakor jih pojmujemo danes, pač pa principi, ki so dali predmetom notranje bistvo in zunanjo obliko. Živo srebro je predstavljalo pretvorbeni agens (taljivost in hlapnost), žveplo je predstavljalo povezovalni agens med snovjo in pretvorbo (gorljivost), sol pa je predstavljala agens strjevanja/uresničevanja (stalnost in negorljivost). Sistem, ki je za naše predstave zelo zapleten, najbolje ilustrira naslednji primer: ko kos lesa zgori, produkti gorenja odražajo njegovo sestavo: dim odraža živo srebro, plamen odraža žveplo, pepel pa odraža sol.
 
Pod vplivom filozofov, med katerimi sta izstopala [[Francis Bacon]] (1561 – 1626) in [[René Descartes]] (1596-1650), ki so zahtevali v [[matematika|matematiki]] in drugih znanostih več točnosti in manj predsodkov do znanstvenih opazovanj, je prišlo do znanstvene revolucije, ki se je v kemiji začela z [[Robert Boyle|Robertom Boyleom]] (1627-1691) in njegovim zakonom o obnašanju plinov.<ref>[http://www.bbc.co.uk/history/historic_figures/boyle_robert.shtml BBC - History - Robert Boyle (1627 - 1691)]</ref> Sodobna kemija se je začela z [[Antoine Lavoisier|Lavoisierovim]] (1743-1794) odkritjem [[zakon o ohranitvi mase|zakona o ohranitvi mase]] leta 1783, [[Joseph Louis Proust|Proustovim]] (1754–1826) zakonom o stalnih masnih razmerjih (1799) in [[John Dalton|Daltonovo]] (1766-1844) atomsko teorijo, ki je nastala okrog leta 1800. Zakon o ohranitvi mase in teorija zgorevanja, ki je temeljila predvsem na Lavoisierovih delih, sta kemijo povsem preoblikovali. Lavoisierovi temeljni prispevki h kemiji so bili rezultat njegovih naporov, da rezultate poskusov uskladi s teorijo. Ugotovil je, da je [[gorenje (kemija)|gorenje]] [[kemijska reakcija|reakcija]] s [[kisik]]om, s čimer je ovrgel [[flogistonska teorija|flogistonsko teorijo]], vzporedno pa je razvil nov sistem [[kemijska nomenklatura|kemijske nomenklature]]. Arhaični in tehnični jezik kemije je prevedel v nekaj, kar so razumeli tudi manj izobraženi, s čemer se je zanimanje za kemijo močno povečalo. Zaradi teh dosežkov Lavoisier velja za očeta sodobne kemije.<ref>{{cite book|title = Affinity, that Elusive Dream: A Genealogy of the Chemical Revolution | author = Mi Gyung Kim | publisher = MIT Press | year = 2003 |page = 440}}</ref> Naslednji velik korak v kemiji je naredil Wöhler, ki je odkril in dokazal, da se v laboratoriju lahko proizvedejo tudi snovi, ki so sicer naravni organski proizvodi.<ref>{{cite book | title = The Development of Modern Chemistry | author = Ihde, Aaron John | publisher = Courier Dover Publications | year = 1984 | page = 164}}</ref>
 
Odkrivanje kemičnih elementov, ki je staro toliko kot alkimija, je doseglo svoj višek s periodnim sistemom elementov Dimitrija Mendeljejeva (1834-1907)<ref>[http://chemistry.about.com/library/weekly/aa030303a.htm Timeline of Element Discovery] About.com</ref> in s kasnejšim odkritjem nekaterih sintetičnih elementov.
 
== Nastanek imena ==