Evzebij Cezarejski: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m Irena Plahuta je premaknil(-a) stran Evzebij iz Cezareje na Evzebij Cezarejski prek preusmeritve: Slovenjenje, uveljavljen izraz. |
ocene |
||
Vrstica 18:
'''Evzebij Cezarejski''', staro-[[krščanstvo|krščanski]] [[duhovnik]], [[teolog]], [[Cerkev|cerkveni]] [[zgodovinar]], [[Katolicizem|katoliški]] [[škof]], in [[svetovalec]] [[Konstantin Veliki|Konstantina Velikega]]; * [[263|okrog 263]], [[Cezareja]] (Caesarea Maritima, danes [[Izrael]]) † [[30. maj]] [[339]], [[Cezareja]].
== Življenjepis ==
'''Evzebij Cezarejski''' <ref>tudi '''Evzebij iz Cezareje'''; [[latinski jezik|latinsko]]: ''Caesareai Eusebius'', [[Grki|grško]]: ''Ευσέβιος ο Καισαρείας'' (izg.: ''Eusebios o Kaisareias'')</ref> se je rodil v Cezareji<ref>Cezareja – [[latinski jezik|latinsko]]: Caesarea Maritima; [[Grki|grško]]: Παράλιος Καισάρεια</ref>. Od 133 po n. št. naprej se je imenovala Caesarea Palaestina. Med 25-13 pr. n. št. jo je zgradil skupaj s pristaniščem [[Herod Veliki]]. Danes ležijo njene razvaline na obali Sredozemskega morja na pol poti med mestoma Tel Aviv in Haifa v [[Izrael]]u.
V Cezareji je vstopil v znamenito
Evzebij je vztrajal za časa preganjanja Maksimina Daja poleg učitelja, ki je bil v ječi. Skupaj sta sestavila prvih pet knjig ''Origenov zagovor''. Po njegovi mučeniški smrti je Evzebij pobegnil v [[Tir]], pozneje v [[Egipt]], kjer je sam padel v ujetništvo. Ko je preganjanje prenehalo, je postal [[škof]] v Cezareji leta 313.
Imel je velik vpliv na dvoru cesarja [[Konstantin Veliki|Konstantina Velikega]]; veliko si je prizadeval za spravo med arijanci in Cerkvijo, pa se je pokazal do heretikov preveč popustljivega. Na [[Prvi nicejski koncil|nicejskem koncilu]] (325) je sicer podpisal koncilske odloke pod cesarjevim pritiskom, vendar se jim je nato stalno postavljal po robu. Tako je na tirskem koncilu [[335]] tudi on sodeloval pri odstavitvi pravovernega [[sveti Atanazij Veliki|Atanazija]] z [[Aleksandrija|aleksandrijskega]] škofovskega sedeža.
Odlikoval se je predvsem kot cerkveni zgodovinar in ga imenujejo ''oče krščanskega zgodovinopisja''.<ref>B. Bangha: Katolikus lexikon II, 63.</ref>▼
== Dela ==
[[File:Meister der Konkordanztafeln des Eusebius von Ceasarea 001.jpg|thumb|200px|left|Tablica Evzebijevih kanonov - ''konkordanca'']]▼
* ''Onomasticon'' – Evzebij je bil prvi, ki je narčtvno poskušal ugotoviti položaj tistih krajev, za katerimi se je izgubila sled. Onomasticon vsebuje delni seznam, v katerem je vnesel mesta in pokrajine Svete dežele. Tukaj podaja podrobne podatke o zgodovinskih krajih; pomembno je, da podaja tudi oddaljenost v kilometrih iz srede večjih mest; tako je to delo še danes nepogrešljiv pripomoček pri preučevanju Svete dežele za časa rimske vladavine.
Vrstica 40:
* ''Praeparatio Evangelica'' – ''Evangeljska priprava''
Napisal je
Ne smemo pozabiti omeniti tudi '''biblične razlage'''. Pamfilij in Evzebij sta se ukvarjala s kritičnim pristopom k [[stara zaveza|staroveznemu]] besedilu [[Septuaginta|Septuaginte]], zlasti pa k [[nova zaveza|novozaveznemu]]. Zdi se, da je izdajo že pripravil Origen; Pamfilij in Evzebij sta jo samo priredila.
==
Evzebij je umrl 30. maja 339 v [[Cezareja|Cezareji]].
=== Ocena ===
▲[[File:Meister der Konkordanztafeln des Eusebius von Ceasarea 001.jpg|thumb|200px
*Evzebij je užival veliko naklonjenost [[Rimsko cesarstvo|rimskih cesarjev]], zlasti [[Konstantin I. Veliki|Konstantina]], čigar je bil [[zaupnik]] in [[svetovalec]]. Napisal je tudi njegov ''Življenjepis'', ki ima neprecenljiv zgodovinski pomen za preučevanje tedanjih razmer.
*Zgodovinarji si niso edini v tem, koliko se je nagibal Evzebij k [[arijanstvo|arijanstvu]], ker so nekateri njegovi tozadevni spisi prišli do nas le v odlomkih in jih razlagajo na različne načine.
*Podobno velja tudi za njegov odnos do [[ikonoklazem|ikonoklazma]], ker so nekatere njegove izjave uporabljali in zlorabljali stoletja pozneje cesarji, ki so sovražili svete podobe, a se na teologijo niso kaj prida razumeli.
▲*Odlikoval se je predvsem kot cerkveni zgodovinar in ga imenujejo ''oče krščanskega zgodovinopisja''. <ref>{{navedi knjigo|author= B. Bangha
== Opombe ==
{{opombe}}
==
*M. Benedik: Papeži od Petra do Janeza Pavla II., Mohorjeva družba Celje 1989.
*Leto svetnikov, Zadruga katoliških duhovnikov v Ljubljani, IV deli (1968-1973). Izdajo sta pripravila M. Miklavčič in J. Dolenc.
|