Adelma Vay de Vaya: Razlika med redakcijama

brez povzetka urejanja
 
Vdova Adelma je po moževi smrti še naprej živela v dvorcu, obkrožena s služinčadjo. Umrla je [[24. maj]]a [[1925]] na svojem domu. <ref>Adelma von Vay: Duh, sila, snov (Jan Ciglenečki: Štajerska Pitija, stran 10)</ref> Kljub temu, da je bila [[evangeličani|evangeličanske]] vere, je bila z dovoljenjem nadžupnika in [[dekan (religija)|dekan]]a Franca Hrastelja, pokopana na pokopališču pri [[Cerkev svete Ane, Slovenske Konjice|sv. Ani]] na [[Zgornja Pristava, Slovenske Konjice|Zgornji Pristavi]].<ref>Ožinger Anton, Pajk Ivan, Konjiško ob 850-letnici pražupnije</ref>
[[Slika:Adelma Vay de Vaya grave.jpg|thumb|180px|left| grob baronice Vay de Vaya]]
 
[[Slika:Good-news-from-slovenia-1-adelma-vay-tf.jpg|sličica|Adelma v svoji delavnici]]
== Spiritistično delovanje ==
 
V tistih časih je z magnetizmom zdravil tudi "čudodelnik s Primskovega", dolenjski [[duhovnik|župnik]] [[Jurij Humar]] (1819-1890)<ref>Nena Židov: Oris homeopatije v Sloveniji od začeta 19. stol. do danes, v: Etnolog 6 (1996) str. 329-335</ref>, verjetno najslavnejši zdravilec na našem prostoru, s katerim je bila Adelma v tesnih pisemskih stikih. Kot katoliški duhovnik, ki je imel zaradi svojih zdravilnih moči dovolj težav znotraj cerkvenih krogov, ni hotel nič slišati o spiritizmu in duhovih, vendar je v Adelmi prepoznal sorodno dušo, kar je razvidno iz njune ohranjene korespondence. O zdravilnih in medialnih sposobnostih Adelme nadvse spoštljivo govori tudi Helena Petrowna Blavatsky (1831-1891), ustanoviteljica teozofskega gibanja. Ta je v Adelmi videla bližnjo prijateljico, ki jo v svojem temeljnem delu Razkrita Izida (Isis Unveiled, 1877) opisuje kot enega redkih primerov resničnega medija, ki ga krasita poštenost in dobrota. <ref>Adelma von Vay: Duh, sila, snov (Jan Ciglenečki: Štajerska Pitija, stran 23)</ref>
 
[[Slika:Adelma Vay de Vaya grave.jpg|thumb|180px|left| grob baronice Vay de Vaya]]
Adelma je bila v tesnih pisemskih stikih tudi z naslednjo generacijo vodilnih [[teozof]]ov, med drugim tudi z Annie Besant (1847-1933), ki je bila po Olcottu in Blavatskyevi tretja predsednica Teozofskega društva. Leta 1883 se v marčevski izdaji revije "The Theosophist" Adelma in njem mož omenjata kot "stara člana in nekdanja svetovalca Teozofskega društva".<ref>"My visit to Styria" (recenzija), v: "The Theosophist", 4/6 (1883) str. 146</ref> Toda Adelmini stiki še zdaleč niso bili omejeni na teozofske kroge, saj si je redno dopisovala tudi z mnogimi drugimi znanimi spiritisti in in okultisti svojega časa, tako rekoč iz vseh večjih evropskih držav in Amerike. V svojih dnevniških zapiskih Adelma z obžalovanjem ugotavlja, da ima še najmanj stikov znotraj domače [[Avstro-Ogrska|Avstro-Ogrske]], kar je sama pripisovala zaprtosti [[Rimokatoliška cerkev|Katoliške cerkve]]. <ref>Adelma von Vay: Duh, sila, snov (Jan Ciglenečki: Štajerska Pitija, stran 21)</ref>
 
8

urejanj