Josip Lavtižar: razlika med redakcijama

odstranjenih 180 zlogov ,  pred 8 leti
m
slog
m (slog)
'''Josip Lavtižar''', [[slovenci|slovenski]] [[Rimskokatoliška cerkev|rimskokatoliški]] [[duhovnik]], [[skladatelj]], [[zgodovinar]] in [[potopis]]ec, * [[12. december]] [[1851]], [[Kranjska Gora]], † [[20. november]] [[1943]], [[Rateče]].
 
== Življenjepis ==
Josip Lavtižar se je rodil kot tretji od šestih otrok v domačiji, ki se ji je po domače reklo Pri Žnidarju. Šestleten je prvič šel v šolo, ki je bila v navadni kmečki hiši. Takratni kranjskogorski župnik je staršem svetoval, naj nadarjenega dečka dajo študirat. Poslali so ga v [[Ljubljana|Ljubljano]], kjer je končal najprej ljudsko šolo, kot gojenec [[Alojzijevišče|Alojzijevišča]] pa še gimnazijo. Po maturi (leta 1870 ) je vstopil v ljubljansko [[bogoslovje]] in bil 11. septembra 1875 posvečen v duhovnika.
 
Svojo prvo [[kaplan]]sko službo je dobil leta 1875 v [[Gorje|Gorjah]], leta 1877 pa je odšel v [[Tržič]], kjer je spoznal [[Jakob Aljaž|jakobaJakoba Aljaža]]. Kasneje je služboval še v [[Poljane, Škofja Loka|Poljanah nad Škofjo Loko]] in v [[Šenčur]]ju. Leta 1885 je začel obiskovati višjo cerkevno šolo v [[Regensgurg]]u, ki jo je leto kasneje zaključil z odliko. Njegov brat Gašper Lavtižar je bil dolgoletni župan v Kranjski Gori, drugi brat Franc Lavtižar pa velik svetovni popotnik. Njegova sestra Marija Lavtižar je bila poročena z ljubljanskim trgovcem Gregorjem Trdino, ki je bil brat pisatelja Janeza Trdine. Druga dva brata sta se ponesrečila pri spravilu lesa.
 
Svojo prvo službo kot [[župnik]] je dobil v [[Bukovščica|Bukovščici]] v [[Selška dolina|Selški dolini]], od tam pa je odšel v [[Kokra|Kokro]] in za kratek čas na [[Bled]]. Decembra leta 1896 je postal župnik v [[Rateče|Ratečah]], kjer je ostal do svoje [[smrt]]i. UpokojelUpokojil se je pri starosti 88 letletih in nato živel v [[Planica|Planici]]. Med [[druga svetovna vojna|drugo svetovno vojno]] so brez župnika ostale kar tri [[Gorenjska|gorenjske]] župnije, zato se je takrat devetdesetletni Lavtižar spet aktiviralpostal aktiven. Prevzel je delo na treh župnijah, [[Dovje|Dovjah]], [[Kranjska Gora|Kranjski Gori]] in Ratečah-Planici. Leta 1941 so tudi Josipaga [[Nemci]] [[aretacija|aretirali]] in [[deportacija|deportirali]] v [[Mekinje]], a so mu zaradi visoke starosti in protestov prebivalstva kasneje dovolili, da se je vrnil domov.
 
Veliko Lavtižarjevo delo, povezano s planinstvom, je postavitev Marijine kapele v Tamarju, ki jo je 23. avgusta 1936 blagoslovil tedanji ljubljanski škof [[Gregorij Rožman]]. Še danes je ta kapela nekakšno srce Planice in v poletnih mesecih jev tamnjej redno nedeljsko bogoslužje.Znani planinskiPlaninski pisatelj [[Janko Mlakar]] je o svojemJosipu prijateljuLavtižarju leta 1952 zapisal : " »Menda ni bilo v tistem času med Slovenci nikogar, ki bi bil toliko sveta obredel kakor Lavtižar. Prepotoval je vso Evropo, pogledal tudi v Ameriko, Azijo in Afriko. Če bi ga ne bila smrt prehitela, bi bil morda skočil tudi v Avstralijo . "« Po svetu ga je gnala radovednost spoznavati ljudi in dežele, značaje in običaje. Svoje slike in vtise je znal zanimivo popisati. V knjižnjiknjižni obliki je izšlo šest njegovih potopisov.
 
Ohranjenih je več Lavtižarjevih cerkvenih [[skladba|skladb]], napisal pa je tudi štiri [[opereta|operete]]. Poleg tega je napisal še igro ''Nikoli v Ameriko'' in v [[župnišče|župnišču]] uredil prvo [[gledališče]] v Ratečah. PolegOb skladateljskegaskladateljskem in gledališkegagledališkem deladelu se je Lavtižar posvečal tudi pisanju, pri čemer je najraje opisoval zgodovino gorenjskih krajev. Tako je napisal knjige ''Zgodovina župnij in zvonovi v dekaniji Radovljica'' ''(1897),'' ''Zgodovina župnij v dekaniji Kranj'' ''(1898)'' in ''Cerkve in zvonovi v dekaniji Kranj'' ''(1901).'' Njegova dela o zvonovih so za Slovence še posebej dragocena, saj je večino zvonov med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]] za vojaške potrebe zaplenila tedanja država [[Avstro-Ogrska]]. Tik pred upokojitvijo je napisal še knjigo ''Zgodovinska knjiga župnije Rateče na Gorenjskem''. Znana so še njegova naslednja literarna dela ''Pri Severnih Slovanih'' ''(1906),'' ''Junaška doba Slovencev'' (1936)'' in ''Naši zaslužni možje'' (1942).
 
Poleg vsega drugegaLavtižar je Lavtižar zaslužen tudi za postavitev prvega planinskega zavetišča v [[Tamar]]ju, ki so ga postavili leta 1889.
 
V spomin na Josipa Lavtižarja se prirejajovsako leto v njegovi[[občina rojstniKranjska ObčiniGora|občini Kranjska Gora]] odvijajo tradicionalni Lavtižarjevi dnevi, ki so posvečeni kulturi, in jih s pomočjo Občineobčine Kranjska Gora organizira Kulturno prosvetno društvo Josip Lavtižar.
 
[[Kategorija:Rojeni leta {{lifetime|1851|1943|Lavtižar, Josip]]}}
[[Kategorija:UmrliSlovenski letarimskokatoliški 1943|Lavtižar, Josipduhovniki]]
[[Kategorija:Slovenski rimskokatoliški duhovniki|Lavtižar, Josipskladatelji]]
[[Kategorija:Slovenski skladatelji|Lavtižar, Josippotopisci]]
[[Kategorija:Slovenski potopisci|Lavtižar, Josip]]
19.279

urejanj