Kelti: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
m r2.7.2+) (robot Dodajanje: mzn:سلت |
Vojskovanje |
||
Vrstica 206:
Umetnost celinskih Keltov iz obdobje pred rimskimi osvajanji je za okraševanje sicer značilno keltskih izdelkov pogosto privzemala elemente rimskega, grškega in drugih tujih slogov in morda celo zaposlovala tuje mojstre. Po rimskih osvajanjih so se v ljudski umetnosti, predvsem v antični rimski keramiki, ohranili nekateri keltski elementi. Največja proizvajalka keramike, Galija, ki je proizvajala keramiko predvsem v rimskem slogu, je proizvajala tudi izdelke po domačem okusu, na primer kipce božanstev, lončevino z živalskimi vzorci in drugo. Rimska Britanija se je, bolj kot večina cesarstva, zanimala za emajlirano keramiko. Razvoj tehnike ''champlevé'' je bil morda pomemben za tudi za kasnejšo srednjeveško umetnost cele Evrope.
==Vojskovanje in orožje==
[[Slika:Parade helmet.jpg|200px|thumb| Paradna čelada iz Agrisa, Francija, iz leta 350 pr. n. št.]]
[[Slika:nudeCeltwarrior.jpg|200px|thumb|Galski kip golega keltskega vojščaka; Bretonski muzej]]
Izgleda, da je bilo vojskovanje med plemeni v keltski družbi nekaj običajnega. Epska literatura ga bolj kot organizirano osvajaje nasprotnikovega ozemlja prikazuje kot šport, osredotočen na lov in roparske pohode. Zgodovinski zapisi pričajo, da se je več plemen vojskovalo predvsem zaradi uveljavljanja svoje politične moči, nadlegovanja nasprotnikov in pridobivanja gospodarskih koristi in samo v nekaterih primerih zaradi osvajanja ozemlja.
Klasični avtorji, kot so [[Strabon]], [[Livij]], [[Pavzanij]] in [[Flor]], Kelte opisujejo kot horde, ki se bojujejo kot "divje zveri". [[Dionizij]] pravi:
:''"Njihov način bojevanja je, v veliki meri zaradi pomanjkanja vojaškega znanja, podoben borbi divjih zveri, silovit in neurejen. V nekem trenutku dvignejo svoje meče in navalijo kot divje svinje, udarijo z vso močjo, kot tesarji ali možje, ki kopljejo s krampom, udarjajo navzkriž brez cilja in poskušajo razsekati telesa svojih nasprotnikov in njihove oklepe"''.<ref>Dioniz iz Halikarnasa, Roman Antiquities, str. 259 (odlomki iz 14. knjige).</ref>
Takšne opise sodobni zgodovinarji izpodbijajo.<ref>P.B. Ellis, The Celts: A History, Caroll & Graf, 1998, ISBN 0-7867-1211-2, str. 60-63.</ref>
Polibij navaja,<ref>Polibij, ''Zgodovina Rima'', 2.33.</ref> da je bilo glavno keltsko orožje dolg meč, ki se je uporabljal bolj za sekanje kot za vbadanje. Polibij in Plutarh trdita, da so morali keltski vojščaki prekinjati bojevanje, da bi naostrili rezila svojih mečev. Takšna trditev je za nekatere arheologe sporna, ker je imelo keltsko noriško jeklo v Rimskem cesarstvu velik sloves in so ga uporabljali v oborožitvi svoje vojske.<ref>[[Horacij]], ''Noricus ensis'', Ode, i.16.9.</ref><ref>V.F. Buchwald, ''Iron and steel in ancient times'', 2005, str. 127.</ref> Radomir Pleiner na osnovi [[metalografija|metalografskih]] analiz trdi, da je imel Polibij delno prav, ker se približno tretjina ohranjenih keltskih mečev iz tistega obdobja obnaša tako, kot je opisal.<ref>R. Pleiner (1993), ''The Celtic Sword'', Oxford: Clarendon Press, str.159.</ref>
Polibij omenja tudi to, da so se nekateri Kelti bojevali goli: ''"Pojav golih vojščakov je bil grozljiva predstava, ker so bili vsi možje čudovito grajeni in v najboljših letih"''.<ref>Polibij, ''Zgodovina'', II.28.</ref> Livij pravi, da so se goli vojskovali tudi Kelti iz Male Azije.<ref>Livij, ''Zgodovina'', XXII.46 in XXXVIII.21.</ref>
===Lov na glave===
Kelti so sloveli kot lovci na glave. Paul Jacobsthal o tem pravi: ''"Kelti so nadvse častili človeško glavo, ker je zanje pomenila dušo, središče čustev in življenja samega, simbol božanskosti in moči drugega sveta"''.<ref>P. Jacobsthal , ''Early Celtic Art''.</ref> Argumente za keltski kult odsekane glave dopolnjujejo mnoge dodelane latenske skulpture odsekanih glav, okraski in ohranjena keltska mitologija, ki je polna zgodb o brezglavih junakih in svetnikih, ki so nosili svoje odsekane glave. Mednje sodi zgodba ''Sir Gawain in Zeleni vitez'', v kateri Zeleni vitez pobira svojo glavo, ki mu jo je odsekal Sir Gawain, in zgodba o sv. Denisu, ki je nesel svojo glavo na vrh Montmartra.
Podoben opis regeneracije po obglavljenju je v zgodbi o sv. Fehinu, ki je potem, ko so ga obglavili vikinški pirati, nesel svojo glavo do svetega vodnjaka na otoku Omey, jo pomočil v vodo in jo postavil na njeno prejšnje mesto. Potem je oživel in ozdravel, kot da se ni nič zgodilo.
Diodor Sicilski v svoji ''Zgodovini'', ki jo je napisal v 1. stoletju, o keltskem lovu na glave piše:
:''"Kelti po bitki odrežejo glave mrtvih nasprotnikov in jih obesijo na vratove svojih konj. Okrvavljeni plen nato izročijo svojim spremljevalcem, udarjajo hvalnice in pojejo zmagoslavne pesmi. Glave zatem pribijejo na svoje hiše, kot to po lovu delajo z divjimi živalmi, jih balzamirajo s cedrovim oljem in jih skrbno shranijo v skrinje. S ponosom jih razkazujejo tujcem in jim pripovedujejo, da je glava pripadala na primer enemu od prednikov ali njihovemu očetu in odklanjajo tudi velike vsote denarja, ki jih ponujajo zanje. Pravijo, da se je eden od njih hvalil, da je zavrnil ponudbo v zlatu, ki je tehtalo kot sama glava"''.
Glave v bitki ubitih mož so omenjene tudi na začetku ene od zgodb v zbirki irske mitologije ''Gods and Fighting Men'' (''Bogovi in bojevniki''), ki jih je zbrala Avgusta Gregory. Glave so opisane kot priprošnja Mahi, eni od aspektov boginje vojne Morigan.
==Sklici==
| |||