Alpski botanični vrt Juliana: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Engelbert (pogovor | prispevki)
m pnp
Ljuba brank (pogovor | prispevki)
dodano
Vrstica 1:
[[File:Butterflies, Alpine Botanical Garden Juliana.jpg|thumb|200px|right|Metulji in vešče na [[navadni bodoglavec|navadnem bodoglavcu]] v Alpskem botaničnem vrtu Julijana v Trenti]]
'''Alpski botanični vrt Juliana''' v [[Trenta|Trenti]] je leta [[1926]] ustanovil [[Albert Bois de Chesne]] (1871-1953) ob vznožju [[Kukla|Kukle]]. Vanj je zasadil rastline, ki jih je spomladi leta [[1929]] prinesel z okoliških gora. SlediliPomagali so mu še drugi strokovnjaki in [[botanik]]i, ki(poznavalca sovisokogorske vflore alpinumHenri Correvon in Lino Vaccari) ter dr. Julius Kugy. Ti so največ rastlin prinesli iz Vzhodnih in Zahodnih [[Julijske Alpe|Julijskih Alp]], [[Furlansko hribovje|Furlanskega hribovja]], s [[Kras (področje)|kraških]] košenic in predalpskega sveta, nekaj pa tudi iz [[Karavanke|Karavank]] in [[KamniškeKamniško-Savinjske Alpe|KamniškihKamniško-Savinjskih Alp]]. V alpinumu uspevajo tudi ne-avtohtone rastline, ki so bile prinesene iz Zahodnih Alp, [[Pireneji|Pirenejev]], [[Apenini|Apeninov]], [[Atlas]]a in [[Kavkaz]]a.
 
Alpski botanični vrt Julijana leži na 800 m nadmorske višine in je obsega 2572 m<sup>2</sup>. Je najstarejši alpski botanični vrt v Sloveniji. DelujeLeta 1943 Albert Bois de Chesne ni imel več dostopa do vrta, vendar je zanj plačeval še vse do leta 1947. Po 2. svetovni vojni je za vrt skrbela botaničarka dr. Angela Piskernik, ki je poskrbela, da so slovenski botaniki pod okriljemnjenim [[Prirodoslovnivodstvom muzejvrt obnovili in ga leta 1951 zavarovali. Leta 1962 je vrt dokončno prešel pod upravo Slovenije|Prirodoslovnega muzeja Slovenije]].
 
Od leta 1962 deluje pod okriljem [[Prirodoslovni muzej Slovenije|Prirodoslovnega muzeja Slovenije]].
 
== Nastanek vrta ==
V Alpskem botaničnem vrtu se nahaja okoli 600 različnih vrst rastlin. Nekaj dreves je tam že raslo na parceli, ki jo je Bois de Chesne izbral za vrt: [[Smreka|smrek]]e, [[Macesen|maces]]ni, gabri, mali jeseni in [[Bukev|bukve]]. Ker v vrtu ni bilo nobenega izvira, so napravili zajetje pod bližnjim [[slap]]om, napeljali cevi, zgradili zbiralnik in napeljali vodo po ceveh po vrtu. Leta 1927 so začeli prinašati razstline. Botanični vrt ima rastline razporejene po nadmorski višini. Tako so predstavljene rastline po zaporedju kot, da bi šli iz doline proti vrhovom gora. Ob ograji v spodnjem delu vrta rastejo dolinske rastline, višje je montanska flora, ob koritu, na vlažnem rastišču, rastejo [[kalužnica|kalužnic]]e in [[mastnica|mastnic]]e, na višjih predelih uspevajo visoke steblike in [[ruševje]], tik pod vrhom pa je v skalnih razpokah in grušču visokogorska [[flora]]. Rastline so posajene na širokem pobočju. Za kar nekaj rastlin v botaničnem vrtu je nadmorska višina 770 m prenizka. Posebna težava so bile rastline, ki morajo imeti kislo prst, saj so morali obstoječo odstraniti in prinesti primerno za te posebne rastline.
 
V botaničnem vrtu uspevajo tudi ne-avtohtone rastline, ki so bile prinesene iz Zahodnih Alp, [[Pireneji|Pirenejev]], [[Apenini|Apeninov]], [[Atlas]]a in [[Kavkaz]]a. Te so na levi strani od vhoda proti pobočju.
 
Za vrtnarja je Bois de Chesne imel Antona Tožbarja, ki ga je poslal tudi v šolo v [[Padova|Padov]]o, pomagala pa mu je Ančka Kavs. Oba sta delala v vrtu še dolgo po 2. svetovni vojni.
 
== Skrb za vrt ==
V začetku leta 1947 je Referat za varstvo prirode pri Zavodu za zaščito in znanstveno preučevanje kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti Slovenije vzel vrt pod svoje varstvo, saj zanj formalno ni nihče skrbel. Botaniki Gozdarskega inštituta Slovenije in Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani so ga začeli obnavljati, organizirali so ekskurzije in nosili rastline v vrt. Leta 1949 pa je skrb za vrt prevzel Prirodoslovni muzej v Ljubljani na čelu z ravnateljico dr. Angelo Piskernik. V Uradnem listu LRS (št. 21 z dne 19. 6. 1951) je izšla odločba, s katero je Svet vlade LRS za prosveto in kulturo zavaroval Juliano kot: "prirodno znamenitost, ki ima velik prirodoslovno-znanstveni ter turistično-propagandni pomen in svetovni sloves zaradi v njem zbrane dolinske, gorske, subalpske in alpske flore, flore melišč in prodišč". Po letu 1953 sta za Juliano skrbeli občina Bovec in Goriška turistična zveza vendar ni bilo pravega vodstva, nakar ga je leta 1962 dokončno prevzel Prirodoslovni muzej Slovenije. Za preureditev sta od leta 1959 skrbela prof. Ciril Jeglič, ki se mu je leta 1960 pridružil tedanji muzejski kustos za botaniko Tone Wraber. Leta 1981, po sprejetju zakona o [[Triglavski narodni park|Triglavskem narodnem parku]], so v park vključili tudi vrt kot spomenik oblikovane narave. Zanj pa še vedno skrbi Prirodoslovni muzej Slovenije.
 
 
== Viri ==
* [http://www2.pms-lj.si/juliana/juliana.html Prirodoslovni muzej Slovenije]
 
== Zunanje povezave ==
Vrstica 9 ⟶ 25:
 
 
 
{{bot-stub}}
 
[[Kategorija:Julijske Alpe]]
[[Kategorija:Triglavski narodni park]]