Peter Pavel Glavar: Razlika med redakcijama

Peter Pavel Glavar je bil rojen kot nezakonski sin komendatorja [[Baron|barona]] [[Peter Jakob Testaferrate|Petra Jakoba Testaferrate]] z [[Malta|Malte]]. Njegov oče je leta [[1698]] dobil v užitek [[Komenda (posestvo)|komendo]] pri sv. Petru na [[Kranjska|Kranjskem]], kjer je spoznal lepo domačinko in rodil se je zelo bister fant. Fant se je odločil da bo postal duhovnik. Najprej je živel pri družini Basaj v [[Vopovlje|Vopovljah]] kot rejenec, nato pa je odšel v [[jezuiti|jezuitsko]] [[šola|šolo]] v Ljubljani in jo z odliko končal, nadaljeval je študij v [[Gradec|Gradcu]], kjer je dosegel naslov [[Magister|magistra]] [[Bogoslovje|bogoslovja]] in [[Modroslovje|modroslovja]]. Papeža je moral prositi za odvezo od nezakonskega rojstva, katero je dobil po posredovanju Testaferrata leta [[1743]]. Leto dni kasneje ga je [[Senj|senjski]] [[škof]] Benzoni na [[Reka|Reki]] [[Sveto mašniško posvečenje|posvetil]] v duhovnika. Takoj se je vrnil v [[Komenda|Komendo]], kjer je bil najprej oskrbnik, nato pa [[zakupnik]] malteškega viteškega posestva. Najprej je spravil v red knjige in posestvo, nato pa se je z vsemi talenti, prizadevnostjo in jasnim ciljem vrgel v študij, pisanje in duhovno oskrbo župljanov. Leta [[1751]] je postal [[župnik]] v Komendi. Leta [[1752]] je dal sezidati [[Beneficiatska hiša|beneficiatsko hišo]] in vanjo namestil svojo bogato [[Knjižnica|knjižnico]] v kateri je imel približno 2000 knjig z najrazličnejših področij znanosti in umetnosti. Tedaj je tudi zaprosil slikarja [[Franc Jelovšek|Franca Jelovška]] da za novo baročno cerkev, katero je dal zgraditi [[baron]] [[Peter Jakob Tastaferrata]] v letih [[1726]] do [[1729]], zasnuje in izdela glavni [[oltar]] in [[Prižnica|prižnico]], kar je slikar tudi storil. Leta 1760 je v Komendi ustanovil zasebno šolo z internatom, da bi nadarjenim revnim učencem omogočil nadaljnje šolanje v mestnih šolah. Na tej šoli je poučeval [[Glasba|glasbo]] [[Jakob Zupan]], skladatelj prve [[Slovenska opera|slovenske opere]]- [[Belin]]. Od leta 1752 je župljane poučeval tudi na domovih, najbolj [[krščanski nauk]] o napredku učencev pa je pisal zapiske, poleg je zapisoval razne zanimive podatke in pripombe o dogajanjih v tistem času v Komendi. Tako je nastal zelo dragocen Glavarjev '''''Status animarum''''' (družinska knjiga) za obdobje od [[1754]] do [[1766]]. Med leti [[1762]] do 1766 je dal v [[Tunjice|Tunjicah]] postaviti [[barok|poznobaročno]] [[Cerkev svete Ane, Tunjice|cerkev sv. Ane]]. Leta 1766 [[Malteški viteški red]] ni več podaljšal [[Zakupna pogodba|zakupne pogodbe]] za Komendo, zato se je moral preseliti na graščino [[Lanšprež]] pri [[Trebnje]]m, katero je kupil od [[Grof|grofa]] [[Alojz Auersperg|Alojza Auersperga]]. Na Dolenjskem je poučeval kmete, kako je treba obdelovati zemljo, da bo obilneje rodila, kako gojiti zdravo živino in kako pridelovati dobro vino in med. [[Čebelarstvo]] ga je še posebej veselilo, zato je iz [[Nemščina|nemščine]] prevedel in z lastnimi spoznanji dopolnil [[Anton Janša|Janšev]] '''''[[Pogovor o čebelnih rojih]]''''' in s tem postal tudi pisec [[Prva slovenska strokovna knjiga|prve slovenske strokovne knjige]]. S svojim pisanjem si je prizadeval za razvoj čebelarstva na tedanjem Kranjskem in ustanavljanjem čebelarskih zadrug ter [[Čebelarska šola|čebelarske šole]] na Lanšprežu. Tri dni pred svojo smrtjo, je svoje premoženje v oporoki zapustil siromašnim, bolnim in ostarelim ljudem iz komendske župnije ter lanšperške gospoščine. Iz tega denarja so leta [[1804]] v Komendi sezidali bolnišnico-'''''Glavarjev špital''''', v kateri so številni upravičenci dobili dom in zdravstveno ter duhovno oskrbo. Umrl je 24. januarja 1784 na Lanšprežu, kjer je pokopan v grajski kapeli sv. Jožefa.▼