Papež Hormizd: Razlika med redakcijama

Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Stebunik (pogovor | prispevki)
mBrez povzetka urejanja
Stebunik (pogovor | prispevki)
dopolnitve
Vrstica 80:
Že takoj od začetka službe je Hormizd želel vzpostaviti ponovno cerkveno edinost s [[Carigrad]]om. Dvakrat mu je spodletelo, tretjič pa se je posrečilo.
 
Prestrašen zaradi upora vojskovodja Vitalijana (Vitalianus) je cesar [[Anastazij I. |Anastazij]] (491-518) povabil papeža, naj pride predsedovat koncilu zedinjenja v [[Herakleja |Heraklejo]] <ref>Herakleja (Herakleia Lynkestis) je ležala v antiki dvav kmjužnem južno odpredmestju mesta [[Bitolj ]]a v današnji [[Republika Makedonija |Makedoniji ]] </ref>; ko pa sta dva škofa kot njegova odposlanca res prispela tja, je bil upor že zadušen. Cesar ju je poslalpredomislil ter ju poslal z razmajano ladjo pod močno stražo nazaj v Rim. To dejanje je sodobnik Enodij<ref>[[Sveti Enodij|Enodij]] – Felix (Ennodius Magnus – je bil škof v [[Pavia|Paviji]], govornik, pesnik in cerkveni zgodovinar (474-521)</ref> označil z besedami: Graeca fides – nulla fides! <ref>Grška vera ni- nikakršna vera! </ref>Kmalu nato, leta 518, je cesarja zadela strela; sodobniki so videli v tem Božjo kazen.
 
Njegov naslednik, cesar [[Justin I.|Justin]] (518-527) pa je bil naklonjen katoliški veri, kakor tudi njegova mati in žena; zato je takoj po zasedbi prestola povabil papeža, naj obnovi edinost. Tudi carigrajski patriarh Janez mu je v pismu zagotovil, da bo sprejel [[Kalcedonski koncil|kalcedonske]] in [[papež Leon I. |Leonove]] določbe. Po posvetovanju s kraljem [[Teodorik I. |Teodorikom]] je poslal pod vodstvom kapuanskega škofa Germana (Germanus) odlično odposlanstvo, ki je nosilo s sabo ''Hormizdov obrazec (Formula Hormizdas)''. V njejnjem so bile potrjene kalcedonske in Leonove določbe, obsojeni heretiki z Akacijem vred, kakor tudi v polnosti sprejeta vera, ki jo izpoveduje Rimska Cerkev. Obrazec se je končal s priznanjem prvenstva Rima:
<blockquote>Zveličanje nam najbolj zagotavlja sprejemanje obrazca prave vere; zato ne smemo nikakor skreniti s poti, ki so nam jo začrtali apostolski očetje. Ne smemo spregledati besed našega Gospoda Jezusa Kristusa: »Ti si Peter; in na to skalo bom sezidal svojo Cerkev« (Mt 16,18). Iz tega sledi, da je katoliško vero vedno ohranjal neomadeževano apostolski sedež… V vsem sprejemamo prvenstvo Rimskega [[sveti sedež|apostolskega sedeža]] in njegova določila. <ref>{{navedi knjigo|author=F. Chobot|title= A pápák története |page=83}}</ref></blockquote>
 
Tudi prejšnje papeško odposlanstvo je nosilo s seboj v Carigrad enak obrazec, ki so ga [[ Ilirija|ilirski]] in [[Španija|španski]] škofje že pred dvema letoma podpisali. Tokrat pa so odposlanstvo v Carigradu sprejeli z vsemi častmi: 28. marca 518 so v cesarski palači zbrani škofje in oblastniki podpisali Hormizdov obrazec, nakar so se v procesiji napotili v baziliko [[Hagija Sofija]], kjer je bilo toliko obhajil kot še nikoli poprej; mnogi so jokali od veselja in nazdravljali papežu in cesarju. Obrazec je kasneje širom cesarstva podpisalo skupno 2500 škofov. Tako je bil končan prvi 35-letni vzhodni cerkveni razkol, ko cesar ni izvajal oblastiželjnosti ter nasilja nad Cerkvijo, škofov pa ni vodila strahopetnost, prilizovanje in častihlepnost. Ponekod pa so se zedinjenju upirali: zlasti [[Aleksandrija]] je še vedno nasprotovala [[Kalcedonski koncil|Kalcedonu]].<ref>{{navedi knjigo|author=F. Chobot|title= A pápák története |page=83}}</ref><ref>{{navedi knjigo|author=F. X. Seppelt–K. Löffler|title=Papstgeschichte von den Anfängen bis zur Gegenwart|page=45}}</ref>
 
=== Dela ===
Papež Hormizd je naročil opatu Dioniziju (Dionysius Exiguus) prevod iz grščine v latinščino določbe vzhodnega cerkvenega zakonika, da bi jih v Rimu pravilneje razumeli.
Nezvestemu [[Solun|solunskemu]] škofu Doroteju (Dorotheus) je odvzel naslov apostolskega vikarja. Pogosto si je dopisoval z [[Arles|arleškim]] škofom Cezarijem (Caesarius) in [[Vienne (departma) |viennskim]] nadškofom Avitom (Avitus).
Arleškemu [[samostan]]u je podelil pravico, da ustanavlja nove samostane, kateri mu bodo podrejeni. To je prva znana izvzetost (exemptio) samostana izpod škofovske oblasti. <ref>{{navedi knjigo|author=F. Chobot|title= A pápák története |page=84}}</ref>
 
== Smrt in češčenje ==
[[File: Pope hormisdas.png|thumb|left|150px|Papežu Hormizdu je uspelo odpraviti 35-letni Akacijev razkol]]
Umrl je v Rimu. Pokopan je pri [[Bazilika svetega Petra, Rim|Svetem Petru]].<ref>{{navedi splet|url= http://www.newadvent.org/cathen/07470a.htm|title=Pope Saint Hormisdas|accessdate=2011-10-29|publisher=History.com}}</ref> Njegov god je 6. avgusta. Prej so praznovali njegov god 11. avgusta.<ref>{{navedi splet|url= http://www.cfpeople.org/books/pope/popep52.htm|title=St. Hormisdas 514-523 AD|accessdate=2012-4-11|publisher=New Catholic Dictionary}}</ref>
 
Vrstica 92 ⟶ 99:
*B. Bangha: ''Katolikus lexikon'' I-IV, A magyar kultúra kiadása, Budapest 1931–1933.
*M. Benedik: ''Papeži od Petra do Janeza Pavla II.'', Mohorjeva družba Celje 1989.
*Britannica-Hungarica, Világenciklopédia I, Magyar világkiadó Budapest 1994. (Tizenötödik kiadás 1994, by Encyclopaedia Britannica, Inc. Chicago-Auckland-London-Madrid-Manila-Párizs-Róma-Sydney-Szöul-Tokió-Toronto)
*F. Chobot: ''A pápák története''. Pátria, Rákospalota 1909.
*A. Ender: ''Die Geschichte der Katholischen Kirche'', Denziger, Einsiedeln-Waldshut-Köln (Denziger Brothers NewYork-Cincinnati-Chicago) 1900.
*A. Franzen: ''Pregled povijesti Crkve'', Kršćanska sadašnjost – Glas koncila, Zagreb 1970. (po: ''Kleine Kirchengeschichte'', Herder-Bücherei Bd. 237/238. Freiburg i. B. 1968 (2. izdaja).
*Gy. Goyau: ''A pápaság egyetemes története''. (Francziából fordította Kubínyi Viktor), Kubínyi Viktor Budapest 1900. (232 oldal).
*J. Holzer: ''Die Geschichte der Kirche in 100 Reportagen''. Niederösterreichisches Pressehaus, St. Pölten 1979, 1. Auflage.
*''Lexikon für Theologie und Kirche'' I-X, 2. Auflage, Herder, Freiburg im Breisgau 1930-1938.