Alpska poskočnica: Razlika med redakcijama

'''Alpska poskočnica''' je v literarni zgodovini ime za obliko kitice, ki je sestavljena iz štirih [[daktil|daktilskih]] ali [[amfibrah|amfibraških]] dvostopičnih verzov z moškimi, ženskimi, redkeje z daktilskimi rimami: ali (U)-UU- ali (U)-UU-U ali –UU-UU. Teh pet tipov vrstic da preko dvajset kitičnih kombinacij. Danes se alpska poskočnica pojavlja v severni Sloveniji: na Gorenjskem, Koroškem in Štajerskem.

 

Ta oblika kitice se je razvila iz plesa [[štajriš|štajriša]], ki je k nam prišel iz avstrijskega ozemlja preko Koroške in se razširil v severozahodnem alpskem predelu Slovenije. Tja je moral priti najkasneje v prvi polovici 18. stoletja. Pravi [[areal|areal]] alpskih poskočnic sega pri nas južno do približne črte Gorica-Logatec-Ljubljana-Kamnik-Mozirje-Dravograd.

Alpske poskočnice so dandanes razširjene po vseh slovenskih pokrajinah, najpogosteje se pojavljajo na Koroškem in Gorenjskem, najredkeje pa na Dolenjskem ter Notranjskem. Danes je oblika petega-instrumentalnega štajriša že po večini zamrla. Ples in pesem živita vsak zase samostojno življenje. Ohranil se je le na treh predelih, in sicer v zgornji savski dolini, v Solčavi z okoliškimi hribi v zgornji savinjski dolini in v Stahovici pri Kamniku. V četrtem predelu, v hribih nad mežiško dolino, se je do nedavna ohranil štajriš kot obredni svatbeni ples zvezan s pesmijo, ki dela videz daljše enotne pesmi v obliki dialoga med camarjem in družico, npr.:

Tudi v gorski dolini Podvolovljek in v Lučah žive poskočnice v obliki žive improvizacije, čeprav ne več zvezane s plesom, temveč s posebnim svatbenim običajem. Ob koncu svatbe mora sleherni med svati po vrsti zapeti zdravičko, t. j. pesem v obliki poskočnice, ob spremljavi glasbe. Po vsebini so to bodisi želje za srečo mladoporočencev, bodisi šale na račun drugih svatov ali godcev. Vsi ti podatki nam kažejo, da je splošno priznana prava domovina alpske poskočnice vzhodnoalpsko avstrijsko ozemlje, s plesom štajrišem, ki izvira prav tako od tam.

 

Če analiziramo metrično strukturo ljudskih (neknjižnih) alpskih poskočnic, se pokaže, da kitice izhajajo iz kombinacij treh verzov, in sicer:

• »daktilskega« četverca z akcentno shemo - U U | -, npr. Déčva povéj,

Ustaljene tipe ljudske alpske poskočnice lahko razdelimo v vsaj tri skupine:

 

Ljudski daktilski četverec in peterec imata pogosto predtakt. To je tudi najpogostejši tip ljudske poskočnice. Ilustrativen je sledeči primer, kjer je predtakt nič-, eno- in dvozložen, zato je osnovna shema D (daktil) 5454 (predtakt zaznamuje odebeljeni tisk, je vedno enak, t. j. vedno prisoten ali vedno odsoten) razširjena za en ali dva zloga.

<poem>

U-UU-U

-UU-

UU-UU-U

U-UU-

</poem>

Valentin Vodnik pa je veliko eksperimentiral in je obliko D 5454 na več načinov spreminjal. Tako je, npr. iz osnovne oblike Amf 6565 naredil varianto D 5 Amf 5 D 5 Amf 5. Primer doslednega prepletanja daktila in amfibraha:

 

– U U U – U

-UU – UU

-U U – UU

UU – U

 

 

 

- UU – UU

- UU – U

- UU – UU

-UU – U

 

 

 

Ljudsko alpsko poskočnico sta prevzela Vodnik, Prešeren idr. Vodnik je poskočnico poznal iz ljudske pesmi, ki je bila doma na Gorenjskem. Tako jo lahko zasledimo v napisih za mesece in v daljših pesmih, in sicer Zadovolni Kranjc, Pesmi na moje rojake, pripovedi Milica milena, odi Napoleonu Ilirija oživljena ter v avtobiografski Moj spomenik. Iz alpske poskočnice je naredil precej kombinacij, in sicer glede na to, kakšna je anakruza (0- ali 1-zložna) in kakšen je konec verza, npr.:

 

 

Nasprotno pa se alpska poskočnica pri Prešernu pojavlja manjkrat. V kratki obliki (Amf 6 in Amf 5) jo ima v pesmih V spomin Valentina Vodnika in Ondan si začela ter v nekaterih epigramih, v dolgi obliki (Amf 11) v Svetem Senanu, predelano obliko pa v Povodnem možu.

 

Kratkost verzov je razlog za velikanski razmah ljudske fantazije in verzifikacije v poskočnicah. Pevec-improvizator namreč te kratke verze z lahkoto obvlada. Ko se je poskočnica ločila od plesa in improvizacije, se je spremenila tudi njena oblika. Tako se je poskočnica s shemo 54-54, ki je bila najpogostejša oblika in se je vse bolj utemeljevala kot norma, zlila v en sam verz, v »daktilski« deseterec 10, ki ima sicer največkrat že v sredini sled cezure kot sled bivšega mejnika med dvema verzoma. Nastale so pesmi v kiticah s po štirimi deseterci (10-10-10-10), z rednimi anakruzami v začetku desetercev ali pa stalno brez anakruz, npr.:

Razvoj je prinesel še dve dopolnitvi. Pri prvi spremembi gre za skrajšanje zadnjega deseterca v kitici v obliko daktilskega sedmerca, s tem dobi kitica bolj ritmično zaokroženo obliko (10-10-10-7), npr.:

 

 

Pri drugi dopolnitvi pa se tretji verz razcepi v dve polovici, v dva četverca, peterca ali šesterca, ki se rimata med seboj in z zadnjim verzom 10-10-4(5, 6)-4(5, 6)-7(10), npr.:

 

Tako dobimo iz zlitih desetercev zopet stare četverce, peterce in šesterce, vendar gre sedaj za dolge pesmi z dolgimi napevi.

 

ZADOVOLNE KRAJNC

U – U U – U U – U U - U

U U U U – U U – U U - U

U – U U – U U – U U -

U – U U – U - - U U -

 

Skrajšana oblika:

ZADOVOLNI KRAJNC

U – U U - U

U – U U - U

U – U U - U

U – U U - U

U – U U - U

U – U U -

U – U U - U

U – U U -

 

 

 

Valens Vodušek: Alpske poskočne pesmi v Sloveniji. Etnomuzikološki članki in razprave. Ljubljana: Založba ZRC SAZU, 2003.

Aleksander Bjelčevič: Začetki slovenskega posvetnega verza (od Pisanic do Prešerna). 36. seminar slovenskega jezika, literature in kulture. Ljubljana: Filozofska fakulteta, 2000.