Kimbri: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
Jezik, selitev, vojna z Rimljani |
Zaključeno |
||
Vrstica 2:
==Domovina==
[[Slika:Silver cauldron.jpg|thumb|right|Srebrni gundestrupski kotel, ki je [[Tračani|tračanskega]] porekla]]
Arheologi še niso našli nobenih jasnih dokazov za množično selitev Kimbrov z Jutlanda na začetku starejše železne dobe. [[Gundestrupski kotel]] iz 2. ali 1. stoletja pr. n. št., ki so ga našli v močvirju na polotoku Himmerland, kaže na stike z jugovzhodno Evropo, ne more pa biti dokaz za njihovo selitev.<ref>F. Kaul, J. Martens, ''Southeast European Influences in the Early Iron Age of Southern Scandinavia. Gundestrup and the Cimbri'', Acta Archaeologica '''66''' (1995), str. 111-161.</ref>
Vrstica 61:
Po pisanju rimskega zgodovinarja [[Justin (zgodovinar)|Justina]]<ref>Justin, ''Historiarum Philippicarum'', 38.3.6.</ref> več kot desetletje kasneje, je v letih 90-88 pr. n. št. [[Mitrijad VI. Pontski]], kralj [[Pont]]a in [[Mala Armenija|Male Armenije]], poslal h Kimbrom delegacijo s prošnjo za vojaško pomoč. Iz besedila je razvidno, da so Kimbri v tistem času živeli v severovzhodni Evropi.<ref>[http://www.forumromanum.org/literature/justin/english/trans38.html Mark Junijan Justin, ''Epitome of the Philippic History of Pompeius Trogus'', 38.3.6]</ref>
==Kultura==
[[Slika:Gundestrup E.jpg|thumb|Gundestrupski kotel, plošča E]]
Kimbri so boli divji vojščaki, ki se niso bali smrti. Njihove običaje je živo opisal Strabon:<ref>Strabon, ''Geografija'', 7.2.3.</ref>
:''Njihove žene, ki spremljajo svoje može na pohodih, varujejo sivolase in bosonoge jasnovidne svečenice, oblečene v belo in ogrnjene z lanenimi ogrinjali, spetimi z zaponkami in bronastimi pasovi. Svečenice z mečem v roki vojne ujetnike najprej kronajo z venčki in jih nato odpeljejo k bronasti posodi, veliki kakšnih dvajset amfor. Povzpnejo se na ploščad ob posodi, ujetnike nagnejo čez rob posode in jim prerežejo vratove. Nekaj svečenic nato prerokuje iz krvi, ki je stekla v posodo, druge pa na široko prerežejo trebuh ujetnika in prerokujejo iz njegovega drobovja. Med bitkami udarjajo po kožah, napetih preko iz protja spletenih vozov, kar povzroča strašen hrup.''
Da so prebivalci Jutlandije prakticirali obredno žrtvovanje, dokazuje [[haraldskærska ženska]], mumificirano žensko truplo, ki so ga odkrili v Jutlandiji leta 1835. Na njej so vidni sledovi zanke in vbodi na koži. Trupla niso pokopali ali upepelili, ampak so ga vrgli v močvirje. Kot dokaz bi morda lahko služil tudi gundestruspki kotel, ki bi lahko bil obredna posoda, kakršno je opisal Strabon.
==Videz==
[[Plutarh]] je zapisal, da so bili Kimbri modrooki:
:''Najbolj razširjena domneva je, da so bili (Kimbri) eno od germanskih ljudstev, ki so bila naseljena vse do severnega oceana. Osnova za takšno domnevo je njihova visoka postava, svetlo modre oči in dejstvo, da jih Germani imenujejo roparski Kimbri.''<ref>''Marijevo življenje'', XI. 3.</ref>
==Potomci==
Po pisanju Julija Cezarja so bili pripadniki belgijskega plemena [[Aduatuki|Aduatukov]] ''"potomci Kimbrov in Tevtonov, ki so pred pohodom v Italijo tam pustili svojo živino in zaloge, ki jih niso mogli tovoriti s sabo na drugo (zahodno) obalo Rena, in 6.000 ljudi, da bi jih varovali"''.<ref>Cezar, ''Komentarji'', 2.29.</ref> Podjarmili so belgijske [[Eburoni|Eburone]] in na njihovem ozemlju ustanovili mesto ''Atuatuca Tungrorum'' (sedanji Tongeren). Eburonski kralj [[Ambioriks]] jim je plačeval davek in dal svojega sina in nečaka za talca.<ref>Cezar, ''Komentarji'', 6.27.</ref> V 1. stoletju n. št. so Eburone zamenjali ali absorbirali germanski [[Tungri]].
Prebivalci sodobnega Himmerlanda trdijo, da so potomci starodavnih Kimbrov. Pustolovščine Kimbrov je leta 1922 opisal danski [[Nobelova nagrada za književnost|Nobelov nagrajenec]] Johannes V. Jensen, rojen v Himmerlandu, v romanu ''Cimbrernes Tog''. Roman je del epskega cikla ''Den lange Rejse'' (''Dolgo potovanje'') iz leta 1923. 14. aprila 1937 so na osrednjem mestnem trgu v Aalborgu, glavnem mestu regije Severna Jutlandija, postavili kip Andersa Bundgaarda, imenovano ''Kimbrski bik'' (''Cimbrertyren'').
V gorah med Vicenzo, Verono in Trentom je naseljena nemška narodna manjšina, ki se tudi imenuje Kimbri. 4.400 pripadnikov manjšine, ki je bila več stoletij poponoma izolirana, trdi, da so neposredni potomci Kimbrov, ki so se tja umaknili pred Rimljani. Domnevni Kimbri so bolj verjetno potomci [[Bavarci|Bavarcev]], ki so se tja priselili v [[srednji vek|srednjem veku]].<ref>J.R. Dow, ''Bruno Schweizer's commitment to the Langobardian thesis'', v T. Stolz, ''Alte Sprachen und Sprachstufen'', Diversitas Linguarum, '''8''', Verlag Brockmeyer, Bochum 2004, ISBN 3-8196-0664-5, str. 43–54.</ref> Nekaj genskih raziskav je potrdilo keltsko in ne germansko poreklo večine prebivalcev omenjene pokrajine.<ref>[http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pubmed/11436126 National Center for Biotechnology Information, ''Haemochromatosis gene mutations in a clustered Italian population: evidence of high prevalence in people of Celtic ancestry'']</ref> Keltsko poreklo potrjujejo tudi krajevna imena, na primer tista s končnico ''–ago'' (iz keltskega ''-*ako(n)''), na primer Asiago. Kimbrsko poreklo prebivalcev je mit, ki so ga popularizirali humanisti v 14. stoletju.
Leta 1709 jih je obiskal celo kralj Friderik IV. Danski in prebivalci so ga sprejeli kot svojega kralja. Regije, ki je ohranila svojo neodvisnost tudi v [[Beneška republika|Beneški republiki]], je bila močno prizadeta med [[prva svetovna vojna|prvo svetovno vojno]], ker je ravno tam potekala avstroogrsko-italijanska fronta. Mnogo Kimbrov je zato zapustilo svoje domove in se razselilo po celem svetu.
==Sklici==
| |||