Partizanska bolnišnica: Razlika med redakcijama
Izbrisana vsebina Dodana vsebina
razširjen tekst |
mBrez povzetka urejanja |
||
Vrstica 1:
'''Partizanska bolnišnica''' je izraz za sanitetno-[[medicina|medicinske]] ustanove, ki so delovale v času [[druga svetovna vojna|2. svetovne vojne]] ([[Narodnoosvobodilni boj|NOB]]) na območju [[Slovenija|Slovenije]]. Tovrstne bolnišnice so bile povečini manjše lesene koče, locirane predvsem v globokih [[gozd]]ovih, daleč od tedanjega [[cesta|cestnega]] omrežja. Njihov namen je bila pomoč obolelim ali ranjenim partizanom.
== Razvoj partizanskih bolnišnic <ref>''Zgodovina Slovencev''. Cankarjeva založba. Ljubljana 1979.</ref> ==
[[Glavni štab Narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije|Glavno poveljstvo]] je kmalu po ustanovitvi imenovalo sanitetnega referenta pri glavnem poveljstvu in avgusta 1941 so bili [[zdravnik]]i v [[Ljubljana|Ljubljani]] že organizirani v močnem zdravniškem matičnem odboru [[Osvobodilna fronta|Osvobodilne fronte]]. Njegovo delo je bilo na začetku predvsem zbiranje sanitetnega materiala, skrb za prve ranjence, vodstvo prvih sanitetnih tečajev in pošiljanje prvih zdravnikov na teren k ranjencem.
Prvi velik razmah je partizansko zdravstvo doživelo z nastankom prvega osvobojenega ozemlja leta 1942. Že konec maja 1942 je prišlo iz Ljubljane 15 zdravnikov, en študent medicine in en zobni tehnik. Zdravnike so razdelili po večjih partizanskih enotah, nekaj so jih poslali tudi v druge pokrajine, ostale pa porazdelili po prvih partizanskih bolnišnicah, ki so jih začeli graditi po vsej Ljubljanski pokrajini.
Prva od takih bolnišnic je bila [[Partizanska bolnišnica Krvavice]] v [[Iški Vintgar|Iškem Vintgarju]], ki je nastala maja 1942, drugo pa so organizirali v začetku junija 1942 na [[Daleč hrib]]u pri [[Podstenice|Podstenicah]] na [[Kočevski Rog|Kočevskem Rogu]]. Ta je kmalu postala prva centralna bolnišnica in je bila daleč najbolje opremljena. Med ofenzivo avgusta 1942 so jo Italijani [[požig|zažgali]], a je osebje poprej spravilo ranjence na varno. Po ofenzivi so postavili dve novi postojanki, [[Partizanska bolnišnica Jelenžleb|Jelenžleb]] in [[Partizanska bolnišnica Jelendol|Partizansko bolnišnico Jelendol]], od katerih je slednja ohranjena še danes. Sredi julija 1942 je začela na Rogu nastajati postojanka, ki je
[[Kapitulacija]] [[Kraljevina Italija|Italije]], nastanek velikega osvobojenega ozemlja, nastanek [[7. korpus NOVJ|7. korpusa]] in začetki velikih vojaških operacij pa so postavili sanitetni odsek pri glavnem štabu pred vrsto novih nalog, ki jih je uspešno reševal.
Vrstica 14:
Že aprila 1944 so po enotah delovali [[vod|vodni]] in [[četa|četni]] bolničarji, četni nosilci ranjencev, kvalificirani [[bataljon|bataljonski]] bolničarji, brigadni sanitetni referenti (po možnosti zdravnik ali pa študent medicine), brigadni bolničarji in brigadne higienske ekipe. Obe diviziji ([[15. (slovenska) divizija (NOVJ)|15.]] in [[18. (slovenska) divizija (NOVJ)|18. divizija]])
sta imeli gibljivi bolnišnici, ki sta lahko sprejeli od 60 do 100 ranjencev, in še kirurško ekipo. Pri
[[Slovensko-hrvaška vojna partizanska bolnišnica|Slovensko-hrvaški vojni partizanski bolnišnici]] je delovala sanitetna šola. Šele julija 1944 se je pričela težko pričakovana evakuacija ranjencev in bolnikov v Italijo, ki je potekala zelo počasi, tako da je bilo do konca
pri kraju Otok. Tu so se zbirali pacienti, ki so čakali na evakuacijo z letali. Prve evakuacije so bile v Italijo, kasneje pa v [[Dalmacija|Dalmacijo]]. Bolnišnica je imela kirurški oddelek z operacijsko sobo in
Saniteta na Primorskem in Gorenjskem se je razvijala počasneje, je pa že poleti 1944 dosegla oblike in raven tega področja v Ljubljanski pokrajini. Bolnišnice so na Primorskem delovale v vzhodnem in zahodnem predelu. Na jugu vzhodne Primorske je v tem času nastala [[Slovenska vojna partizanska bolnica Pavla]], na severu pa enako velika danes bolj poznana [[Slovenska vojna partizanska bolnica Franja]] (SVPB-Franja). Nekoliko drugače je bilo na zahodnem Primorskem. Tu je nastala na vzhodnem delu bolnišnica Lidija, ki se je kasneje preimenovala v H. Arnoš. Ta bolnišnica se je
[[Slovenska vojna partizanska bolnišnica Jakob Završnik]]. Na severnem delu vzhodne Primorske je zrasla podružnica Vršiček ali P-23, na južnem delu pa Postojanka št. 1 ali Jakobič. Najtežje je bilo zahodnem delu Primorske v [[Beneška Slovenija|Benečiji]]. Tu je najprej zrasla bolnišnica Milenko, potem pa so začeli graditi večjo bolnišnico C401, ki pa so jo morali marca 1945
Na Gorenjskem so bile bolnišnice na desnem bregu [[Sava|Save]]. Na desnem bregu Save je v tem času obstajala Odredna bolnica 1, ki je bila junija kot oddelek Pokljuka 10 vključena v SVPB-Franja, oktobra pa se je osamosvojila in dobila ime SVPB-Gorenjski sektor, nato pa S-Stol. Poleg te bolnišnice so obstajale še ambulante A, B, C, D in E. Na ozemlju na levem bregu Save je nastala najprej Bolnica 2. gorenjskega odreda, nato pa ambulanta Košuta in ambulanta Hribar.
Vrstica 24:
Do prihoda [[14. (slovenska) divizija (NOVJ)|14. divizije]] se je partizanska saniteta na Štajerskem počasi razvijala. Ko se je 14. divizija odpravila na pohod na Štajersko, je imela s seboj zelo močan in dober medicinski kader. Kot je znano, je imela divizija hude boje, posebno pri prehodu [[Sotla|Sotle]] in je morala zato puščati ranjence v samotnih vaseh na [[Kozjansko|Kozjanskem]]. Do konca februarja 1944 je imela 14. divizija po podatkih sanitetnega referenta 76 ranjenih, 91 padlih, 264 pogrešanih in 210 bolnikov. Bolnišnic v pravem pomenu besede na Štajerskem ([[Pohorje]]) niso poznali, obstajale pa so že zelo zgodaj na [[Kamnik|kamniškem]] območju in na Moravškem. Pri pregledu sanitetnih postojank na Štajerskem v tem obdobju se lahko izpostavijo le bolnišnice, ki so delovale na posameznih območjih. Na kamniško-moravško-savinjskem območju so v tem času delovale: SVPB-K s postojanko Triglav in SVPB-M ali Ribnik. Na kamniškem območju je delovala še bolnišnica dr. Mihe, v [[Matkov kot|Matkovem kotu]] pa so začele nastajati tako imenovane Koroške bolnice. Na zahodnem delu Pohorja so bile ustanovljene bolnišnice: Bertl (Št. Primož ali Pavček I.), Silvester-Kozjak, Krn-Hotimirova bolnica, Kristl ali Nova postojanka in Svoboda. Na vzhodnem delu Pohorja so delovale: Tihi dol Košuta ali Leto, Zaklon, [[Partizanska bolnišnica Jesen]], Pomlad in Zima. Na Kozjanskem pa: R<sub>7</sub>, R<sub>8</sub>, R<sub>9</sub> in R<sub>10</sub>. Na Štajerskem je obstajalo še nekaj bolnišnic (bunkerjev) na raznih območji, od katerih pa nekatere niso bile vključene v sanitetni referat [[Četrta operativna cona|IV. operativne cone]].
== Seznam partizanskih bolnišnic v Sloveniji ==
*[[Lukova bolnica]]
| |||